O MANIPULACIJI

OGLAS

Vzgajani smo bili v Nevednost, v globoko rutinsko nevednost o sebi, o nas, o človeku o Življenju. Učili smo se enciklopedije podatkov, letnic, alinej, zaporedij, seštevkov in periodnih sistemov, a še vedno nismo o sebi, o Življenju izvedeli Nič.

Izumili so medije, radio, televizijo, tisk in časopise, da so nam poročali, kako grozljivo je živeti …; same katastrofe, vojne, nesreče, manipulacije in zastraševanja … Koliko v resnici nas javna občila zapolnjujejo s pozitivnimi informacijami in koliko dejanske vrednosti našega bivanja nam posredujejo? Vse kar zmorejo, vsaj v večini primerov je širjenje obupa, poraza, nemoči in brezizhodnosti. Stopnjevanje groze in poudarjanje katastrof s ponavljajočimi se posnetki enih in istih sekvenc kot nekakšnih ‘verističnih’ filmskih spektaklov, ki ustvarjajo nove in nove podobe strahot, so eden najmočnejših orodij nadzora; nadzora nad tem, kakšno družbo in človeka v njej hoče imeti posamezna vladajoča struktura, družbeno-politični sistem oz. kapital. V nasprotju vsega tega, si lahko zamišljate, kakšne učinke bi imelo poročanje o človekovih dosežkih, humanem pristopu do življenja, duhovni veličini posameznikov in resnični kvaliteti bivanja?

OGLAS

Zgrozim se, ko gledam vso histerično patologijo vcepljanja strahu v ljudi skozi ‘proizvodnjo’ Holywooda; skozi nenehno kreiranje namišljenega zla, ki požira človeštvo; skozi sedmo umetnost vcepljanje groze in strahu na ravni najbolj abotne in pobebavljene akcije, znanstvene fantastike in patološke drame, obsedenosti z ‘neznanimi’ zlimi silami, ki ne sodijo drugam kot na psihiatrijo; skupaj s vsemi tistimi, ki jih ustvarjajo in tistimi, ki jih financirajo, ter publiko, ki navsezadnje konzumira vse te bolne fantazme in za njih še celo plačuje.

Ampak tu je ‘denar sveta vladar’ in tudi najboljši igralci se prodajajo tovrstnim scenarijem. V bistvu pa ne gre za nič drugega kot za manipulacijo z masami skozi sedmo umetnost; ki si jo je ponovno – oz. v največji meri – izmislila Amerika, obsedena s svojo ‘vsemogočno’ močjo, denarjem in ‘slavo’; obsedena s tem, da v ljudi vceplja strah pred zlim, ki ga v resnici že desetletja ustvarja sama.

Spilberga, enega najbolj genijalnih režiserjev druge polovice 20.st., ki je tudi skozi svoje filme znal, izjemno bistroumno pokazati na gnilobo ameriškega sistema so seveda precej utišali in njegov DreamWorks primerno finačno ter vsebinsko oklestili in skorumpirali; prenevaren je bil pokvarjenemu ‘Zemljemercu, ki v svojih rokah drži šestilo’. Produkcijo pa ‘omejili’ le na ustvarjanje risank; ki so seveda obdržale odličnost.

Publiko je potrebno držati na čimbolj vulgarnem nivoju v slogu ‘panem et circenses’ (kruha in iger), preprosto zato, da ne bi slučajno kdo pregloboko razmislil o vsej absurdnosti, ki jo ponujajo in promovirajo tako filmska industrija kot mediji. Najlaže je manipulirati s plehko množico, kajti le plehki in zaslepljeni so vodljivi, neobjektivni in nerazmišlujoči. Družbeni in religiozni sistemi zares ne potrebujejo razmišljujočega, kritičnega posameznika, kajti kot tak ni vodljiv člen in ga je težko vklopiti v pobebavljeno čredo plitkih in prestrašenih ovac, koz ali temu nekaj podobnega. Zato so sistemi in sistemi ljubijo medije in mediji ljubijo sisteme – za obvladovanje in zastraševanje; za ustvarjenje slepe in poneumljene družbe, prestrašene za svoj mali, plitki vsakdan, za svoja mala – plitka življenja in cenene ali perverzne zabave. Zato je potrebno ustvarjati plastične nadomestke ‘duhovne hrane’ kot so BigBrother, Ljubezen na Seniku, Kmetija ipd. … pri tem pa propagirati pop corn, hamburgerje in McChickne, vse s podnapisi o polnovrednih kalorijskih vrednostih, ki niso nič drugega kot brezvredno-želodčno ‘filanje’ z ‘junk food-om’.

Bunk’lni, (kot bi jim dejal talentirani čarovnik Harry Potter, rojen v domišljiji Rowlinsonove), seveda potrebujejo čimveč praznega balasta za svoja balastna življenja, saj so na ta način čudoviti puhli kruhki s katerimi se hrani agresivna kapitalistična industrija in temu primerno vodeni državni in religiozni aparat. Denar je tisti, ki daje posamezniku ‘vrednost’; imeti čim večjega, čim lepšega in čimbolj stoječega; vse s pomočjo denarja, tehnike, tehnologije in viagre. Imeti čimmlajšo, čimbolj plastificirano in puhlo; samo da lepo izgleda (in bog ne daj da razmišlja – razen ‘o kešu’), pa čeprav se v enajst centimetrskih petah opoteka kot polomljena preklja, izsušena življenjskih sokov in podložena s silikonom. Plastik fantastik. Ampak izgleda pa dobro! (Razen če ni to Urška Čepin ali porno ‘zvezda’ LaToya). Tudi to je, nič drugega kakor proizvod ‘saksonsko’ usmerjene propagande o ‘večni’, seksistično naravnani mladosti, še en produkt plehke, medijsko – marketinške produkcije, za katero pa vsako razmišljujoče človeško bitje ve, da jo ne more ohranjati niti najsodobnejša celična biotehnologija oz. denar, ampak predvsem stanje duha in bistrina uma (in še zdrav način prehrane, gibanja in dobra genetska črta).

Če izstopimo iz sedme umetnosti in odpremo zastor političnih odrov in parketov, ki se bohotijo pred televizijskimi zasloni, kradejo čas ljudem, predvsem z maskastimi podobami kričeče politične mimikrije ali z jalovimi razpravami v radijskih oddajah, zares dobimo občutek o pravih pravcatih Živalskih Farmah. Globoko se poklonimo Orwellu za njegovo predrznost in pogum, da si je upal, tako pronicljivo in z inteligentno tankočutnostjo vse to spraviti na papir; ah, pa kaj potem, kdo pa je sploh ‘zaštekal’ za kaj pravzaprav gre; razen tistih seveda, ki so zahtevali da svoj roman 1948 preimenuje v 1984. Tolstoju, Dostojevskemu in Huxleyu – izjemnim mislecem in pisateljem 20.st., ne bi rada naredila krivice, zato sem jih ravnokar omenila. Bojim pa se, da jih ljudje vse premalo berejo oz. jih razumejo.

Resnica je potisnjena v sence pozabe, ker je preveč boleča, da bi jo izpostavili na Oltar Spoznanja ter ji dopustili, da raztrga našo slepoto nevednosti. Globoko v Nezavednem se skrivajo odgovori, ki jim je težko prisluhniti in še bolj boleče slišati. Javna manipulacija družbe se groteskno odraža tudi na ravni posameznikove kvalitete bivanja, kjer se podoben krog popačenih življenjskih vzorcev prenaša na mikrostrukturo posameznika in najintimnejšega okolja družine. Odvija se nekakšen peklenski cikelj, ki se vedno znova ponavlja v še globljem pozabljenju, kdo v resnici sploh smo, od kod prihajamo in kam gremo. Vsi javni spektakli so le vrh ledene gore; od borznih polomov, propadov bank, podjetij, do umetnega netenja različnih oblik vojno-političnih kriznih žarišč in ustvarjanja globalne groze pred nečim, kar je kreirano popolnoma umetno, kar v bistvu sploh nima stika niti z najmanjšim delčkom resničnosti tega, ZA KAR SMO V RESNICI USTVARJENI in kar je navsezadnje naše zemeljsko poslanstvo.

Stare visoke kulture so minule priče. Stara duhovna izročila vstajajo iz pozabe časa. Nivo kritične mase iskalcev in izpraševalcev se povečuje. Naši predhodniki in predniki, svečeniki in svečenice, so nam zapustili v last pre-bogato dediščino ZNANJA; le zato, DA SE KONČNO PREBUDIMO.

Oglas