Ob delu z mnogimi ženskami, ki me obiščejo individualno, ker si želijo razjasniti nekatere lastne bolečinske vzorce, opažam, da je veliki večini skupen imenovalec ponotranjeni občutek krivde. Počutijo se tako rekoč krive za vse, pa naj ima kakšno zvezo z njo ali pač tudi nima direktne povezave, jo krivda vseeno in slaba vest preplavita.

Mnoge dame mi povedo skozi solze, da občutijo krivdo zaradi tega, ker njihov otrok odrašča brez očeta, ker je umrl pred nekaj leti, ali da se počutijo krive, ker odnosi v službi škripajo, čeprav se dotična stranka močno trudi, da bi se transparentno vodili vsi poslovni sestanki. Nadalje močno krivdo občuti tudi gospa, ki mi pove, da preveč razvaja svoja dva otroka, ker je ločena in jima zaradi slabe vesti kupuje vse sorte šare, čeprav v sebi ve, da to ni dobro in da razvaja otroka, ki že kažeta prve znake nehvaležnosti in nespoštljivega vedenja.

Vidite, tole je le nekaj realnih opisov, kje ženske občutijo, da niso dovolj dobre, da bi vse lahko bilo še bolj perfektno in drugače, pa vseeno tega ne morejo ali ne zmorejo in se potem psihično in čustveno bičajo, ker jih peče vest pa še sebe obtožujejo, da bi morale ravnati drugače, pa ne gre. Sama pri vsem tem malce debelo pogledam, ker gledam na odnose drugače pa tudi aktivno iščem rešitve, tako sem vzgojena. Kar želim poudariti z mojim današnjim razmišljanjem, je dejstvo, da nihče od nas ni popoln in ni perfekten temveč smo mi vsi dovolj dobri in s tem bodimo zadovoljni. Ker to je resnica. Ni perfektnega ali idealnega odnosa, niso naši otroci perfektni, nismo mi in ni nihče. S tem dejstvom si lahko že za nekaj odstotkov olajšamo težo krivde, kajne?

Pomembno je vedeti, da obstaja močna korelacija, se pravi povezava med načinom vzgoje omenjenih dam, ko so bile deklice ter kako za vsako malenkost občutijo krivdo in nase potegnejo in prevzamejo več odgovornosti, kot bi jim sicer pripadalo. Namreč, vse te gospe so bile vzgojene skozi krivdo, kar pomeni, da so jim starši znali povedati, da niso dovolj dobre, da iz njih ne bo kaj prida, ko bodo odrasle, govorili so jim, da so oni, torej starši, predvsem mame da so žalostne, ker ni bila ubogljiva ali pridna. S takim čustvenim izsiljevanjem so deklicam v najbolj ranljivem obdobju vsiljevale prevzemanje odgovornosti za breme nesrečnih staršev oziroma mame.

To je izredno nevaren, če temu rečem pogojno, vzgojen prijem, ki kasneje pri odrasli ženski rezultira v tem, da zelo težko zgradi zdravo lastno vrednost, iz tega izvirajočo samozavest ter ni zmožna asertivnega vedenja, ko brez slabe vesti izreče »ne«.

Drage dame, vam tele besede povzročajo občutek krivde, ker ste v življenju sprejele mnoge odločitve, ki so bile za vas boleče ali neprijetne? Se bičate, ker niste pravočasno prepoznale simptomov odtujene partnerske zveze, v katero ste se dajale z vsem bitjem? Vas teži občutek krivde, ker ste bile v času ločitve ne dovolj pozorne mame? Ali da niste dale vse od sebe, ko so vas v službi obtožili, da tožarite sodelavke nadrejenim, četudi to ni res in so vas po krivici obdolžili?

Primerov, v katerih se ženske počutijo krive je res nešteto, zato predlagam, da se začnete zavedati, da so vse lekcije, ki nas doletijo v življenju včasih namenjene temu, da sebe spoznamo na drugačen način, torej, da se ne pogreznemo v močvirje občutkov krivde. Verjemite mi, da takšna strategija ne pripomore k reševanju nastalih problemov. Predlagam, da se pogumno in proaktivno lotimo enega problema za drugim, saj nam pravzaprav kaj drugega tudi ne preostane. Ko naredimo napako, jo skušajmo popraviti brez tega, da dovolimo, da nas ponovno pogoltne slaba vest.

Seveda je pri sanaciji tako vtisnjenega programa potrebno iskreno delo na sebi, priporočam pomoč ustreznega strokovnjaka, ki vas bo vodil k oblikovanju bolj zdrave in sprejemajoče osebnosti, ki se bo kalila točno žalibog v problemih, a ne bo klecnila, temveč se bo krepila in razvijala samozavest, ki bo tudi pripomogla k temu, da bomo v bodoče še lažje premagovali ovire življenja. Kar pogumno drage moje.