Kot otrok sem se rodila v socialno šibki družni. V majhnem kraju in okolici, ki me je zelo kmalu izločila in mi nalepila veliko etiket. Kaj lahko in kaj ne, za kaj sem primerna in zakaj ne. Vedno so me potiskali v zadnjo vrsto in nikoli nisem bila priljubljena pri mojih vrstnikih. Za vse kar se je dogajalo negativnega, sem bila dežurni krivec. V tem obdobju se je v meni razvil velik občutek ponižanja in sramu.
Začela sem zidati obrambni zid in se dokazovati na vseh področjih. Pobegnila sem iz majhne sredine v mesto, toda stari občutek ni izginil. Tudi v moji sanjski službi, v turizmu, me ja ta občutek zelo obvladoval. Strokovno sem bila podkovana, toda samo misel na to, da bi vodila izlet, me je spravil v znane občutke ponižanja in sramu, zato nisem naredila nič na tem področju. Vedno znova sem se vrtela v začaranem krogu strahu pred ponižanjem.
Ko sem se začela izobraževati na področju osebne rasti, so se stvari počasi, plast za plastjo, odpirale in čistile. Že ko sem mislila, da je konec in da sem razrešila vse probleme, me je življenje postavilo na ponovno preizkušnjo. In to se je zgodilo takrat, ko sem razmišljala o prijavi na kandidaturo za parlamentarne volitve. Razmišljala sem o tem kar dva meseca in se pogovarjala sama s seboj, ter se spraševala:
– Zakaj se ne prijavim?
– Odgovor je bil, ker so politiki vsi pokvarjeni, nočem biti taka.
– Vsi samo kradejo, nič ne storijo za nas.
– V politiko gre tisti, ki je zguba, lenuh in nikjer drugje ne uspe itd….
Odgovorov je bilo nešteto, toda zavedala sem se tega, da ni to tisto kar me od tega odvrača, temveč je razlog v meni, strah pred javnim ponižanjem in sicer:
– kaj če izvejo kako sem živela kot otrok
– kaj če ugotovijo, da sta v družini vladala alkohol in nasilje
– kaj če ugotovijo, da sem bila v reji
– kaj če ugotovijo, da je oče odšel nasilne smrti
– nimam magisterija itd….
To so bili tisti strahovi pred ponižanjem in javno sramoto, kajti če se izpostavim sem ranljiva. Vendar sem delala na tem, v želji, da dokončno pospravim in počistim ta vzorec. Zavedala sem se, da se je lažje skriti, kot izpostaviti. Toda želja po tem, da nekaj naredim na socialnem področju za druge, je edino po tej poti. Ozavestila sem in s ThetaHealingom sem počistila ta strah in prevzemanje odgovornosti za početje mojih staršev in okolice. Prevzela sem odgovornost in se razgalila na plakatih. Kajti sedaj vem, da sem odgovorna samo za lastna dejanja, in če delaš etično in slediš sebi, se te anonimna kritika ne dotakne. Občutka ponižanja od takrat nimam več. Rada sprejmem kritiko, vendar od ljudi, ki se pod njo tudi podpišejo s pravim imenom in ne z lažnimi imeni.
Verjemite mi, otroci zelo hitro prevzamejo družinsko sramoto in jih to v življenju zavira, saj je vedno prisoten občutek, da si nekaj boljšega ne zaslužijo. Žal mi je, da sem v življenju tako dolgo tavala v temi in si nisem dovolila udejaniti želja in idej. Slišim veliko podobnih zgodb iz lastnih izkušenj, takrat vem kako se oseba počuti. Ker te občutke poznam sama.
