Obsedenost s čistočo

Čistoča je taka fajn reč. V naši civilizaciji je nekako pričakovano, da se redno umivamo, se pravi skrbimo za osebno higieno, ščetkamo zobe vsaj dvakrat na dan, sesamo in glancamo stanovanje, avto, vikend, pospravljamo in čistimo garažo, klet in podstrešje. To je zunanja čistoča. Kako pa nam gre z notranjo čistočo misli, namenov, ciljev, prepričanj, želja, energij?

Pride gospod zaradi propadlega zakona v katerem se mu je rodila hči. Od mene želi slišati kako naj triletnico vzgaja, ko je na stikih pri njemu. Ob tem mu predlagam tudi, da greva skozi proces žalovanja, v katerem bo lahko predelal izgubo družine, kar na videz ni tako problematično, saj je racionalno znal razložiti po korakih kdaj se je začelo lomiti med njima z bivšo soprogo in zakaj. Sem videla, da je emocionalni šok potlačil in je trdil, da je z njim vse v redu.

Med drugim je v svoji zgodbi razlagal, kako obsedena je bila s čistočo bivša gospa, ko se je malčica rodila. Sem debelo gledala, kako je komplicirala vse kar se je le dalo. Sterilizatorji so bili obvezni del vsake poti, vsak dan se je vsaj dvakrat brisalo po tleh, bognedaj da mu je kuhinjska brisača padla na tla, takoj je morala romati v pralni stroj, v katerem so se vse cunje kuhale na 90 stopinj. Obiski dojenčice niso bili dovoljeni po njegovem spominu vsaj 4 mesece po rojstvu, da ne bi kdo prinesel okužbe, pa še takrat je z veliko nejevoljo in stisnjenimi zobmi privolila v obisk babice, moževe mame. Pravzaprav so vsi trije živeli v paničnem strahu, da se otroku ne bi kaj zgodilo.
Obsedenost s čistočo zunanjih površin, delov telesa in vsega kar se je očistiti dalo je vodila tudi do tega, da si je gospa otroka popolnoma podredila in zahtevala enako rigidno in neusmiljeno proceduro očiščevanja od deklice in seveda od njega, moža. Seveda deklica ni smela niti pomisliti, da bi se šla igrati v peskovnik ali na igrala, saj da tam kar mrgoli majhnih smrtonosnih mikrobov, bacilov in virusov. Postala je ujetnica fobij mame, oče, kot mi je pravil, ni imel več moči in volje kar naprej se boriti in dokazovati, da si mora otrok zgraditi zdrav imunski sistem tudi tako, da je izpostavljen bacilom v zunanjem okolju, v vrtcu, na igralih in pri vseh stikih z drugimi ljudmi. Zaman!

OGLAS

Obsedenost s čistočo gospe je vodila do razgradnje odnosa s soprogom, ki ga sploh ni več videla ali upoštevala. Sedaj ob razhodu mu nagaja tako, da onemogoča stike z hčerkico, vedno znova si izmišlja razloge zakaj ne more priti po njo. Žalosten je in nemočen. In vedno znova se sprašuje, ali ni poglavitne partnerske vloge namesto njega prevzela nora obsesija za čistočo. Sicer se res nenavadno sliši, a mogoče sploh ni daleč od resnice.

Menim, da je čistoča vsekakor pomemben del našega vsakdana, tudi ob prihodu novega bitjeca v družino, a ni za pretiravati. Večina otrok ni občutljivih na vsakodnevne razmere in bodo sčasoma razvili kvalitetno obrambo pred bakterijskimi vsiljivci. Če jih starši držijo prvih nekaj let pod »steklenim zvonom« in je vse podrejeno steriliziranemu okolju, bo otrokovo telo klonilo ob prvem obisku ali izletu, ko bo v stiku z drugimi ljudmi in novim okoljem. Nekateri starši se očitno ne zavedajo, da delajo otroku medvedjo uslugo, ko ga ščitijo pred zunanjim svetom, ki mu ga predstavljajo kot leglo umazanije in neskončnih nevarnosti. Tako zastrahovan otrok bo razvil strah pred odnosi, stiki z drugimi ljudmi in ne bo hotel raziskovati sveta, temveč se bo hotel neprestano tiščati mamice, ki si je tako »naredila« nadomestnega partnerja.

Da, podobnih patologij v družinskih odnosih je neskončno, vzrokov zanje pa tudi. Kar želim povedati je to, da otroci potrebujejo izkušnje soočanja z zunanjim svetom in tujimi bacili. Ko sem bila noseča, mi je dober prijatelj, sicer oče treh sinov rekel, da naj za božjo voljo nikar ne kompliciram in vse bo v redu. Da so otroci mnogo bolj trpežni kot si mislimo mi odrasli, ki seveda ljubimo svoj naraščaj in mu hočemo vse najboljše. Žal se ta skrb včasih izrodi.