Obžalovanje, ko je škoda že storjena

V življenju vsi mi pogosto sprejemamo odločitve, ki se kasneje pokažejo za nespametne, preuranjene ali neprimerne. Pogosto jim sledi obžalovanje in kesanje, saj so včasih posledice naših odločitev boleče, nepredvidljive ali pač neugodne za nas. Poznate?

Pri svojem delu s strankami v Svetovalnici se zelo pogosto soočam z ogromno, tako rekoč neizmerno čustveno bolečino posameznikov, ki so se ločili od svojih partnerjev ali partnerk in so to kasneje obžalovali. V navalu jeze ali razočaranja so potrgali nitke odnosa, odšli in se niso bili pripravljeni pogovoriti in razčistiti vzroka, zakaj je sploh prišlo do nesporazuma ali nekega dogodka, ki je povzročil tako drastično odločitev. Včasih nam hipna bolečina zamegli zdrav razum, reagiramo brez razmisleka, škoda je storjena.

Že stari ljudje so modro dejali, da se ‘nobena župa ne poje tako vroča kot se skuha’. Da je pri vsaki zadevi ali dogodku pomembno, da se čustveno malce ohladimo, pomislimo, kaj se je pravzaprav zgodilo, morebiti celo skušamo ugotoviti zakaj in kakšna je morebitna rešitev in pot iz emocionalne godlje ali viharja, ki divja v nas. Udariti takoj, na prvo žogo, je lahko res uničujoče.

OGLAS

Verjamem, da smo kdaj bili v podobni situaciji. Razum in logika odpovesta, razdira nas čustvena bolečina. Zamegli razsodno presojanje in dopušča, da naredimo morebiti usodno življenjsko napako. Pogosto se srečujem z moškimi, ki so se v navalu jeze ločili, razdrli družino, odšli tako rekoč čez noč. Mislim, dobesedno čez noč. So zjutraj otroci spraševali »Kje je oči«, pa je bilo zelo hudo nekaj časa, ko je žena otrokom razlagala nekaj približnega, saj niti sama ni vedela, zakaj je tako burno reagiral in odšel od nje in otrok. Niti se ni hotel z njo pogovarjati nekaj časa. Bila je izjemno prizadeta, a je morala delovati naprej, skrbeti za otroke in vso ostalo vsakodnevno logistiko in opravila, kar je bilo še toliko težje, saj je velik del opravil izvajal mož, ki je pa zaradi jeze in trme odšel.

Po nekaj dnevih sta se dobila, da se dogovorita glede finančnih obveznosti in kako on misli v bodoče videvati otroke. Trmasto je vztrajal pri svojih stališčih, ni hotel slišati njenih, a je rekel, da bo skrben do otrok, ni se pa zavedal, da je s svojim nepremišljenim dejanjem že storil izjemno čustveno škodo otrokom. A njegov ego je bil prizadet in ni zmogel prisluhniti racionalni razlagi žene, ko mu je želela pojasniti ozadje dogodka, ki ga je toliko iztiril. Ni hotel prisluhniti, ždel je v svoji čustveni jami, trmi in bolečini ter jih še bolj potenciral.

Žena je sčasoma obupala. Imela ga je rada, a se je utrudila enega in istega dopovedovanja in razlaganja. Ločila se je, dobila skrbništvo in prevzela del kredita za stanovanje. Ob spoznanju, da je dejansko ločen in da je izgubil družino pa je doživel popoln emocionalni kolaps in živčni zlom tako rekoč. Moledoval je bivšo ženo, da naj ga vzame nazaj, da se je zmotil, da je prenagljeno ravnal, da naj mu da še eno možnost. A ni pomagalo, gospa je bila tako globoko prizadeta spričo vsega, da je naredila dokončno križ čez njuno zvezo in začela gledati v prihodnost.

Gospod je pri meni jokal in obžaloval vsako sekundo svoje prenagljene odločitve, lastne trme in nesposobnosti prisluhniti njenim argumentom, ko mu je želela sto in enkrat razložiti kaj je je bilo takrat, pa je trmaril po svoje.

Obžalovanje, ko je škoda že storjena in poti nazaj ni, je izjemno močno in zelo boli. Boli tudi spoznanje, da smo sami sprejeli neko odločitev, ki je za nas bila čustveno ubijalska. In moramo nositi posledice lastne odločitve. Obžalovanje kasneje žal ne pomaga kaj dosti.

Torej mislimo sproti ali vsaj trmasto ne vztrajajmo za vsako ceno. Prisluhnimo drugi strani, pogovarjajmo se, bodimo tudi razumski, ne zgolj viharno čustveni.