V Sloveniji se ni problem ločiti, vsaj kar se tiče pravno formalnih okvirjev. Bolj strokovno povedano, razvezan je vsak tretji par, a sama ocenjujem, da je statistika še gostejša, saj v tale uradni prikaz niso zajeti pari, ki živijo v izven zakonski skupnosti.
Danes se bom osredotočila na tiste moške, ki so bivši partnerji, a so še vedno očetje, pa so pri tem pozabili biti to, torej še vedno biti oče. Poslušam mnoge zgodbe žensk, ki so ločene in so to pri sebi čustveno že prebolele, a jih resnično boli to, da si bivši partner ne vzame časa za njune otroke, ki ga zelo potrebujejo. Ne razumem te slike. Ne razumem očetov, ki zanemarjajo svojo roditeljsko dolžnost in jim ni mar za svojo genetiko, za svoj podmladek, če hočete za lastne otroke!
Takšni očetje so na srečo v manjšini, saj je večina očetov, ki so razvezani srčno ljubečih in skrbnih do svojih otrok, enako kvalitetno in ljubeče skrbijo za otroke, nekateri tudi bolj kot mame, so izjemno požrtvovalni in res v pravi vlogi starša in vzgojitelja, četudi jih ne vidijo vsak dan in se jim toliko bolj posvetijo, ko so otroci pri njih. Nekateri sinovi, ko pridejo v puberteto, se odločijo, da bodo rajši večino časa živeli pri očetu, kar pomeni, da se razumeta in sodelujeta kot en odrasel moški ter en mladič, ki odrašča in se od očeta uči veščin zdrave moškosti. Verjemite, da pri svojem delu slišim zelo različne in zelo življenjske zgodbe, ki se jih noben scenarist še tako neverjetnih filmskih zapletov ne bi spomnil.
Vrnimo se k tistim očetom, ki so naredili otroke, se razšli in se ne brigajo kaj prida za svoje potomstvo. Pri tem mislim tudi na otrokove mame, ki si želijo, da bi otroci imeli tudi očeta in ne zgolj njo, saj nekatere mame po ločitvi načrtno odtujujejo otroke od očetov in jim onemogočajo stike, a to je zgodba za kdaj drugič.
Oče se ne oglasi, kot je rekel, da pride po otroka. Ima dva sinova, starejši leze v puberteto in mlajši je tik pred njo, ločeni so nekaj let. Skrbništvo ima mama, ki pa zelo težko kroti oba skoraj pubertetniška mulca, ki ji dosti krat povesta, da bi rada videla očeta tudi kdaj izven določenih stikov, kar bi jima ona z veseljem pustila, a je težava v njunem očetu, ki mu to ni po godu in se tudi na tiste določene stike včasih ne odzove ali uporabi različne bedne izgovore. Skratka, sinovoma daje vedeti, pa ne zgolj z besedami temveč tudi s svojimi dejanji, da mu je dokaj vseeno za njiju, četudi jima zna težiti glede uspeha v šoli, ker od njiju pričakuje dobre ocene, ki pa jih ne dosegata in ju potem zaslišuje še tisti kratek čas, ko so skupaj, da zakaj se nista več učila pa zakaj ne moreta biti boljša, pa da bi se lahko bolj potrudila, nikoli pa ju ne vpraša kako sta kaj, kaj lahko storim za vaju kot vzornik, kot pomembna moška figura, ki jima jo seveda lastni oče predstavlja. Nikoli ju ne pocarta ali pohvali temveč išče kar naprej, kaj je z njima narobe. To mi je povedala gospa, saj ji z vsakega obiska pri očetu to povesta objokana sinova, ki v tistem besu in jezi tudi grdo govorita o očetu.
Stikov imata otroka vedno manj, oče se jima ne oglasi tudi po več tednov, gospa pa ga noče siliti, da naj bi izvrševal svoj delež stikov preko sodišča, ker se ji to zdi preveč noro. Če sam oče noče videti lastnih otrok, jih zdravo vzgajati in biti v oporo pri njunem razvoju, ga torej nihče ne more v to prisiliti, saj je njegova odločitev, da mu sinova ne pomenita kaj dosti. Pri tem ne pomisli na posledice svoje egoistične odločitve na čustvenem in osebnostnem razvoju dveh bodočih moških, kar njegova sinova sta.
Torej očetje dragi, bodite res v oporo svoji čudoviti mulariji, ljubite jih in jim to tudi izkazujte. Ljubezen in spoštovanje otrok boste čutili in dobili nazaj za vse čase, tudi ko bodo odrasli in bodo nato skrbeli ljubeče za vas, ko boste ostareli in postali nemočni. Kolo življenja se hitro obrne.
