Tistega, kar ne ozavestimo, ne moremo sprejeti. Dokler se ne ustavimo in se poskušamo zavedati lastnih občutij in doživljanj v notranjosti, teh občutij ne bomo mogli sprejeti in zato nas bodo ta občutja nezavedno kontrolirala v sedanjosti. Tisto, kar ni ozaveščeno, ali tisto, kar je zanikano in posledično ni sprejeto, se bo tako odigravalo v našem sedanjem življenju.
Preteklost nas ne bo nikdar zapustila – ostane del nas do konca našega življenja in zanikanje le-te vodi v to, da nas ta omejuje in ovira, predvsem na nezavedni ravni. Kako se danes soočamo z nastalimi težavami ali ovirami, je odvisno od naših preteklih izkušenj. Če se ne zavedamo dejstva, da naša preteklost ali izkušnje iz otroštva lahko močno vplivajo na to, kar smo zdaj in na to, kako delujemo v svetu, bomo neprestano čutili, da je življenje cel čas en velik izziv.
Ljudje se zavedamo, da živimo v stresu šele takrat, ko dobimo priložnost občutiti resničen mir – ali sami s sabo ali pa v odnosu z drugim. In tukaj ne govorimo o tipičnem stresu, ki ga povezujemo s službeno situacijo, s konfliktom doma ali pa z obveznostmi, temveč o zakoreninjenem stresu, ki nastane kot posledica neprestanega skrivanja, potlačevanja in zanikanja določenih doživljanj in občutij v notranjosti. Kar je potlačeno, nepredelano in nerazrešeno, se bo odigravalo v naši sedanjosti. In ne na načine, da bi to bilo zelo očitno. Podzavest ima namreč veliko večjo moč nad našim življenjem, kot pa naše zavestne odločitve.
Preteklost se v sedanjosti odigrava predvsem na nezavedni ravni. Vse boleče spomine iz preteklosti ali otroštva, ki jih naša psiha ne more zdržati, postanejo potlačeni spomini. Ker je določen spomin preveč boleč, da bi ga naša psiha lahko »zdržala«, ga skrije nekam na dno, potisne navzdol. Vendar, s tem spomin ni odstranjen, temveč se na vse prikrite načine kaže ali odigrava v posameznikovem življenju. Ker so ti procesi predvsem nezavedni in ker tukaj govorimo o tem, kaj je shranjeno v podzavestnem umu, je težje prepoznati razlog za stvari, ki se nam dogajajo. Vso našo odzivanje, delovanje in percepcije v sedanjosti, so rezultat tega, kaj se je dogajalo v preteklosti in tega, kaj smo z določenim spominom naredili. Raziskovanje svojega podzavestnega uma in krepitev samozavedanja sta tako najboljšo »orodje« za osebno rast. Seveda je včasih dobro preteklost pustiti za sabo, vendar najprej jo moremo razumeti, da lahko razumemo sebe v sedanjem trenutku. Če si ne priznamo lastne preteklosti in če ne začnemo le-te ločiti od sedanjosti, se bo na vse možne načine odigravala v našem vsakdanjem življenju.
Če se zavestno odločimo, da bomo na nekaj pozabili, še to ne pomeni, da spomin ne igra nobene vloge v našem življenju. Tako bo nekdo vedno znova vstopal v identične partnerske situacije, se vedno znova znašel v prijateljskih krogih, kjer se bo počutil izdanega, se vedno znova počutil nezaželenega na novem delovnem mestu. Določen vzorec se tako ponavlja in ne zato, ker bi nam bila »usojena« nesreča, temveč zato, ker je psiha nagnjena k razreševanju nečesa, kar ni bilo ustrezno razrešeno že v samem začetku. Nek vzorec se vedno znova ponavlja, predvsem zaradi težnje po razrešitvi. Točka preloma nastane, ko oseba dokončno zapusti nezdrave odnose ter se odloči raziskati sebe in svojo preteklost. Dokler ne okrepimo samozavedanja in dokler ne »razrešimo« vsebin iz lastne preteklosti, bomo postavljeni v začaran krog ali cikel ponavljajočih se vzorcev.
Razumeti svojo preteklost ne pomeni nujno poiskati razloga za to, kar se nam je zgodilo. Bolj kot razumeti, kaj točno se je zgodilo, je bolje razumeti, kaj točno smo v tistem trenutku doživljali, vzeli iz te izkušnje – kako se je naše življenje od takrat naprej spremenilo, spreobrnilo. Vprašamo se, na kakšen način nas je mogoče neka pretekla izkušnja izoblikovala v to, kar smo zdaj – nas je začela omejevati oziroma ovirati, ali nas je povzdignila navzgor? Bolj kot to, kaj je bil dogodek, je pomembno to, kako smo se na ta dogodek odzvali, odreagirali in kako smo si ga zapomnili. Nerazrešene težke preizkušnje in vsebine, predvsem iz otroštva, se prikrito prenašajo naprej, ostanejo z nami, četudi se ne zdi tako. Velikokrat ne želimo premišljevati o svoji preteklosti, predvsem če je ta boleča. To je še posebej težko takrat, kadar imamo občutek, da nikjer ni varno spregovoriti o tem, da nikjer ne bomo slišani ali sprejeti. Prav zaradi tega imajo priložnosti – kot je biti v varnem in razumevajočem prostoru ali odnosu – ključni pomen. So tista točka, ko lahko resnično začnemo ločiti preteklost od sedanjosti.
Eva Kojc
Najdete me tudi na Instagram profilu za osebno in duhovno rast: LJUBITI ŽIVLJENJE (ljubitizivljenje)
