Odnos med starši in učitelji

OGLAS

Odnos med starši in učitelji je zelo delikaten in danes grizem v to jabolko včasih grenkega okusa. Pokažite mi starša, ki se vedno strinja z odločitvami učitelja in ki jih jasno in glasno zagovarja pred otrokom!Kakor sledim tej problematiki kot starš in strokovnjak, vidim, da vedno več staršev pred otroki v negativni luči komentira odločitve učiteljev in s tem direktno ruši avtoriteto učiteljev.

Zakaj je to zelo nevarno in neprimerno? Verjamem, da se nekateri med vami ne boste strinjali z menoj, a vseeno vztrajam, da bi morali tudi mi starši podpirati učitelje pri njihovem delu in prizadevanjih. Učitelj nosi vlogo avtoritete per se, torej mu jo dodeljuje funkcija kot takšna. Naloga učitelja je, da učencem podaja zahtevano in predpisano učno snov, da preverja njeno razumevanje in obvladovanje, indirektno pa učitelji v veliki meri tudi hote ali nehote vzgajajo in s tem prevzemajo od staršev del njihove funkcije.

Učiteljski poklic je zelo nehvaležen, sploh v zadnjih časih, ko starši od učiteljev zahtevajo, da so vsemogočni, nezmotljivi, absolutno pravični in ko gre za njihovega otroka, tudi popustljivi. Če učitelji pokažejo svoj strah pred napadalnimi starši, so izgubili svojo pozicijo. Kajti, vedno bolj pogosto se dogaja, da pridejo starši negativno in napadalno nastrojeni v šolo, zahtevajo od učitelja rešitev problematike, ki naj bi jo rešila sama učenec in učitelj ter se pri tem vedejo arogantno in nespoštljivo.

OGLAS

Kaj s svojim vedenjem takšni nevzgojeni starši kažejo svojemu šolarju? Da se z nasilnim odnosom lahko rešijo zapleti? Da učitelj ne pomeni nič? Kajti, ko otrok posluša svojega starša kot prvo pomembno avtoriteto, kako blati učitelja kot šolsko avtoriteto, bo seveda tudi sam v šoli razvil vedenje, ki bo enako vedenju arogantnega starša in posledično se zapleti in konflikti med šolarjem in učiteljem še bolj poglobijo.

Dajmo sedaj pogledati na odnos s svetlejše in bolj konstruktivne plati: zakaj ne bi starši priznavali pravilnost odločitve učitelja, četudi se pri sebi z njim ne strinjajo vedno? Tega ni treba na glas povedati svojemu šolarju, temveč se lahko odpravite v šolo na govorilne ure in svoje pomisleke razložite učitelju ter ga prosite za pojasnilo. Ali ni tako bolj enostavno in bolj spoštljivo? Starš dobi ustrezen odgovor, učitelju ostane neizpodbijana vloga, ki mu pripada v šoli in v izobraževalnem procesu, šolar pa sporočilo, da lepa beseda lepo mesto najde.

Predlagam, da vsi starši premislimo, kdaj bomo na glas komentirali kakšno odločitev učitelja, sploh pri dodelitvi ocen. Namesto tega rajši zahtevajmo od svojih otrok, da se učijo in trudijo v šoli, da spoštujejo učitelja ter sošolce, sami pa jim bodimo pri tem vzgled. Če bo takšnih otrok v razredu večina, bodite prepričani, da bo tudi učitelj z zadovoljstvom opravljal svoje delo in se pri tem maksimalno angažiral.

Ali naj dovolimo svojemu otroku, da pove svoje mnenje glede kakšnega dogodka v šoli, ki se mu je zdelo krivično ali neprijetno? Vsekakor predlagam, da dopustite svobodo mišljenja, ki pa naj bo s strani otroka argumentirana in dokazana. Če spora v šoli ni mogel rešiti na prvem mestu otrok sam in je vas zaprosil za pomoč, mu bodite v takšnem primeru v oporo in se z njim odkrito pogovorite, kako mu lahko pomagate in kaj pričakuje od nas. Dandanes so šole zelo odprte za pobude in ideje staršev, bodimo del te skupnosti tudi aktivni starši šolarjev.

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si

foto: freedigitalphotos.net