Odpuščanje, odpuščam, 1. del  ….

OGLAS

Večina ljudi ob besedi »odpuščanje« pomisli na »odpustiti« nekaj, nekomu. Tudi sama sem pred leti najprej pomislila na to. Prav tako me je begal stavek: »Odpustiti sebi.« Kaj naj odpustim sebi? Kako si naj odpustim? » idr. Dolgo mi ni bilo jasno, kdo pa bi sebi namerno storil kaj slabega. Dolgo tega nisem razumela, potem pa sem v sebi nekega dne zaslišala droben glasek obsojanja: »Zakaj nisi odreagirala tako? Zakaj se zapletaš v vedno iste vzorce, situacije….?« In takrat sem jasno začutili kaj pomeni »odpustiti sebi«!

“V procesu odpuščanja boste izgubili veliko stvari iz preteklosti, vendar boste našli sebe” , pravi Deepak Chopra.

In ravno  zaradi zgoraj opisanega so se spontano pričeli dogajati v meni procesi v smislu odpuščanja nepotrebnega balasta in v nastajanju resnične MENE.

Vsak sleherni dan se izgubljamo v različnih vlogah, ki jih igramo, v različnih stvareh, ki jih počnemo, in z različnimi nalepkami, ki si jih nadevamo. Z oklepanjem vsega in vsakogar,  z iskanjem svoje vrednosti in smisla zunaj sebe, počasi, ampak zagotovo pljujemo dlje od sebe.

OGLAS

Življenje nam je bilo dano kot darilo – da ga uživamo in da ga cenimo, da ga ljubimo in da ga živimo. Dano nam je bilo tudi iz razloga, da najdemo pot nazaj k sebi, k temu za kar smo bili ustvarjeni – da smo sposobni uživati življenje, da smo ga sposobni ceniti in da so naša življenja izpolnjena.

»Kako pa doseči vse to? Kako najti pot k sebi, k svojemu bistvu, k svoji prvinskosti? » vsa ta in še mnoga druga vprašanja sem si in si še vedno zastavljam na svoji poti do SEBE, do BITI JAZ. Ne do tiste mene, kot to želijo in pričakujejo drugi od mene.

Prva lekcija ODPUŠČANJA, ki mi je hitro postala jasna je bilo dejstvo, da zadovoljevanje drugih, zato da jim bom všeč ne vodi k meni, ampak k drugim, k njim… Moja pozornost je pri njih. Da osrečim in razveselim njih! Sem se rodila zato, da osrečujem druge? Ne, tu sem zato, da najprej osrečujem sebe, ker bodo skozi »srečno mene«, srečni tudi drugi. In ne obratno. Torej potrebujem pogum, voljo in moč, da najdem svojo pot do sebe.

Druga stvar, ki mi predstavlja nenehen izziv je SPUSTITI  identificiranje s tem, kar počnem. V mislih imam svojo kariero, svoje nazive, svoje nagnjenje k pridobivanju obilja idr..Če ne preneham s tem identificiranjem, lahko  poškodujem svojo notranjo raven in harmonijo svojega prečudovitega srca in duše. Torej, če resnično želim najti pot do sebe oziroma, če resnično želim spoznati, kdo SEM, moram spustiti tudi to in sebe videti kot človeško bitje ne kot človeško delovanje.

Tudi Wayne Dyer pravi, “Vi niste to, kar počnete. Če ste to, kar počnete, potem, ko ne počnete…niste!«

Najbolj uničujoče, na poti do sebe, pa so naše misli, ki ustvarjajo različne nezdrave ideje o nas samih o tem, kdo smo, kaj bi morali biti, kaj smemo in česa ne smemo. Pa tudi tiste misli, ki se mogoče sedaj sprehajajo po vaših glavah in vam govorijo, da nikoli ne boste našli poti do sebe. Kljub vsemu, naj vse te toksične in negativne misli izgledajo še kako realne in resnične za vas, morate znati pogledati preko njih. Kajti kot pravi Allan Lokos:

“Ne verjemite vsega, kar mislite. Misli so le to- misli.”

Ko se odločimo, da smo na prvem mestu mi, se hitro zgodi, da z določenimi ljudmi več ne vibriramo podobno. Ne najdemo več skupnega jezika, ne počutimo se več dobro v njihovi družbi in obratno. Včasih nam celo s svojim razmišljanjem, škodijo.

Ne želimo se več toliko (ali pa sploh ne) družiti z njimi, hkrati pa ne vemo, kako »spustiti« te ljudi iz naših življenj. Ta lekcija je zame bila kar težka, kljub temu, da se zelo nagibam k temu, da smo drug drugemu »potrebni« v določenih trenutkih  in da nastopi trenutek, ko se pač razidemo in smo si bližje z nekom drugim. Vendar nas življenje zelo pogosto preseneti in stvari se uredijo same, le spustiti moramo sami pri sebi in se ne kriviti, da ljudi, ki smo jih imeli do danes radi, jutri v svojih življenjih ne potrebujemo več. In preprosto se zgodi.

Se nadaljuje…