Sedela je v temnem prostoru in premišljevala o tem, kako se je znašla v njem. Ni videla vrat, skozi katera je stopila v prostor, zato niti ni iskala izhoda. Pa četudi bi ga našla, kaj bo potem? Mogoče ga niti ni želela najti, saj bi bilo vse, kar bi naredila potem, nesmiselno. Nahajala se je v brezizhodni situaciji. V kotu sobe je bilo postavljeno veliko ogledalo. Nočna mora. Želela je videti vse drugo, razen sebe. Ogledalo je brezhibno očistila, pa še vedno ni vedela, kdo je. Ogledalo je razbila, in še vedno ni ubežala sama sebi. Nadela si je masko, pod njo pa ji je poplavljalo obraz. Bila je suženj lastnih misli. Bila je zasvojena z bivanjem v tem temačnem prostoru, ker ji je dal veliko navdiha za ustvarjanje. Vse, kar je imela, hkrati ni imela. Življenje je le vrtenje v neprekinjenem krogu trpljenja in nesmisla. V prostoru se je temnilo, pa niti ni imela volje, da bi prižgala luč. Mogoče ni želela videti realnosti, v kateri se nahaja.
Težko je odpustiti drugemu, še težje pa je odpustiti samemu sebi. Da si lahko odpustimo, se moramo sprejeti v celoti. Sprejeti moramo svoj »stari del« sebe, skriti in najgloblji del, ki v nekaterih trenutkih še zmeraj pride na površje. Ni lahko odpustiti tistemu delu sebe, ki včasih ni cenil življenja takšnega, kot je in ga je videl le kot temačen prostor brez izhoda. V preteklosti, pred nekaj leti, nisem dovolj cenila življenja, priznam, da nisem imela rada ne sebe in ne življenja, ki sem ga imela. Ne bi si upala trditi, da mi je kaj manjkalo, sem se pa počutila, kot da sem brez vsega. Hvaležnosti nikdar nisem izražala na načine, na katere jo izražam zdaj. Preprosto sem premišljevala le o tem, kaj mi manjka, namesto o tem, kaj imam.
Sama se zavedam, da sem v sebi in v svojem življenju, skozi čas, naredila ogromno pozitivnih sprememb. Spremenila sem svojo miselnost oziroma miselne vzorce, se predala delu na sebi ter od takrat še zmeraj osebno in osebnostno rastem. Vendar, ne glede na to, da se sedaj počutim resnično zadovoljno in je v meni iskren občutek sreče in hvaležnosti, še to ne pomeni, da je del mene iz preteklosti popolnoma izginil ali pa se preprosto odstranil. Vse, kar smo doživeli v preteklosti, bo ostalo del nas za zmeraj. Naša odločitev je le, ali bomo pustili »jazu« iz preteklosti, da nas ponovno obvladuje, ali pa bomo v njem videli priložnost za rast in transformacijo.
Čeprav sedaj na življenje gledam popolnoma drugače in se ne nahajam več v nekih »temnih« prostorih, se še vseeno kdaj pojavijo trenutki ali pa celo obdobja, ko pa več naenkrat ne vidim smisla v ničemer, se zato ne razumem in se v meni nato pojavi jeza ali pa občutek, da se vračam nazaj v preteklost. Ampak, v preteklosti bi na takšna obdobja odreagirala z še večjo žalostjo in pesimizmom. Sedaj veliko bolje razumem, v čem je smisel izzivov in ovir, ki se pojavljajo na naši življenjski poti. V takšnih trenutkih lahko prepoznamo priložnost za osebno rast in si pridobimo več moči in zaupanja vase. Cilj je dokazati samemu sebi, da je ta del, za katerega imamo občutek, da nas ne predstavlja, resnično le majhen del nas. Vendar, ključno je, da tega dela sebe ne zanikamo ali potlačimo. Nikdar si ne bomo odpustili, če najprej ne sprejmemo tega, kar bi morali. Ko sprejmemo, odpustimo in ko odpustimo, postanemo svobodni. Šele, ko smo svobodni, se lahko pomaknemo naprej. Nikdar ne bom svobodna, če bom zanikala del sebe iz preteklosti, ki se še občasno pojavi v najtežjih trenutkih. Ampak, če ga sprejmem, če priznam, da je tukaj in ga ne potlačim, imam priložnost poiskati si še več moči, se bolj spoznati in s tem tudi narediti veliko več dobrega zase, kot pa če bi se temu izognila. Življenje nam cel čas postavlja ovire na naši poti, ampak na koncu se sami odločimo, kako jih bomo premagali.
Biti srečen in resnično zadovoljen v življenju ne pomeni, da nikdar nismo žalostni, jezni ali pa razočarani. Iskreno srečni in svobodni smo takrat, ko se odločimo priznati si vse občutke in čustva ter jih ne več zanikati ali potlačiti. To, kar vidimo kot negativno, poskušamo preobraziti na tak način, da bomo iz tega nekaj dobili, se nekaj naučili. V vsem slabem je nekaj dobrega in obratno.
Torej, odpustiti delu sebe, ki ga ne razumemo in nam več ne služi, je ključno, saj nas vsi ti deli sestavljajo kot celoto. Sprejeti moramo dejstvo, da ljudje ne moremo doživljati samo pozitivnih čustev in občutkov, četudi se iskreno počutimo kot najsrečnejši človek na svetu. Jok in jeza sta naravna odziva in sta lahko tudi zdravilna. To, da doživljaš kaj takega, še ne pomeni, da naenkrat gre vse narobe. Zato je tudi pomembno, da znamo sprejeti del nas iz preteklosti (ki ga sedaj vidimo kot negativnega ali temačnega), ko se pojavi, saj je to le še ena preizkušnja, ki nas lahko naredi močnejšega, modrejšega ali svobodnejšega, ko se s tem soočimo.
Odpusti sebi in svojemu »staremu jazu«, ki ni spoznal življenja takšnega, kot je v resnici. Sprejmi, odpusti in se osvobodi.
Eva Kojc
Najdete me tudi na Instagram profilu za osebno in duhovno rast: ljubitizivljenje
