Kako razumeti vse to, kar se odraža v mojem umu?

V strahu sem kot drevo, ki škriplje med nevihto, moč je v mojih koreninah, ki ne popustijo – so močne in potrpežljive. Kljub temu da so trdne, se odzivajo s predano lahkotnostjo, zato so usklajene z energijo kozmosa. Vzdržijo vsako nevihto, vsak strah jih še bolj in bolj krepi s pogumom, dokler ne pridejo v deželo ljubezni, ki ne pozna strahu.

Žalost je kot deževno vreme, sonca ni na vidiku. Jaz sem luč, ki deževno vreme le opazujem in sem z njim. Ljubim dež, žalost, doživljam čustvo v vsej njegovi lepoti, s sočutjem sprejemam svojo ranljivost. Tako vse transformiram skozi ljubezen. Vse se filtrira skozi vodnjak ljubezni. Ta vodnjak zdravi vsa čustva, vse misli in prek tega tudi fizično telo. Ta vodnjak ljubezni ima ključ dežele ljubezni, kjer življenje nikoli ne ugasne. Potrpežljiva sem s čustvi; s strahom, žalostjo kot bi bila potrpežljiva s prestrašenimi, jokajočimi otroci. Božam jih in objemam; z brezpogojno ljubeznijo jih negujem kot najbolj skrbna mati. V jezi sem kot ogenj, ki se za nekaj časa razplamti, a sem z njim potrpežljiva in ga zato hitro pogasim. Vsako čustvo uporabim za kreiranje dobrega, za povečevanje energije svetlobe, energije ljubezni, ki sem. Čustva prav tako kot otroci želijo mojo pozornost, želijo biti sprejeta in ljubljena. Zato jim dajem obilo ljubezni in nege. Tudi na jezo gledam kot na otroka, ki pri meni išče pozornost. Namenim mu pozornost, skrb, objeme. Naše skupno telo čustev pozna vrtince strahu, udarec gromske jeze s strelami; žalost, ki se ji ne vidi konca, a vse to lahko pozdravi le brezpogojna ljubezen, ki zdravi z zdravilno močjo sočutja, kar prinese neskončen mir in toplino v srcih, ki bo trajala vso večnost. Vsi imamo čustvene rane v sebi, kar je naravno, saj smo rojeni v nemirnem svetu. Nismo mi krivi za svoja čustva in misli, a smo zanje odgovorni, saj smo edini, ki jih skozi brezpogojno ljubezen in sledeče sočutje lahko resnično ozdravimo. Najhujše travme smo morda doživeli že v prejšnjih življenjih ali v naših otroštvih. Vse te travme se skozi čustva in misli odslikavajo v naši zavesti, zelo veliko jih je tudi v naši podzavesti.

Duhovna rast je proces osvetljevanja in zdravljenja travm, kar storimo z vedno večjim zavedanjem in vedno boljšim osmišljanjem sedanjega trenutka. Tako nam je vedno bolj dostopna naša prvinska izcelitvena energija ljubezni. Smo ljubezen zato ne varčujmo z njo, ampak si jo dajajmo. Tako ne bomo zdravili le sebe, ampak tudi vse ostale ljudi sveta, vse duše in ves čudoviti planet Zemljo, na katerem imamo milost živeti.