Oproščanje je v bistvu ključ do ohranjanja lastne energije v obliki vitalnega potenciala. Že pri prepričanjih o sovraštvu smo govorili o gromozanski izgubi energije, kadar gre za sovraštvo, nesprejemanje, zamero, jezo ali splošno nestrinjanje.
Vem, da občutki krivice, nepoštenosti, ki jo vidimo v drugih do nas, nepravičnosti in nasilje v svetu, vzbudi včasih v nas občutke, ki izražajo »neoprostljivost«, globoko zamero in močno odklonilno stališče. Vendar pa se večinoma ne zavedamo, da gre za čustva in stanje, ki nam samim škodijo.
Vsa slaba dejanja, katerih žrtev smo, zapustijo v nas rane, ki nam jemljejo energijo in nas bolijo. Oproščanje je postopek, v katerem uporabimo srce kot orodje, skozi katerega sprostimo škodljivo energijo v obliki jeze, zamere ali sovraštva in posledično šele potem zadihamo svobodno. Oproščamo vedno z ljubeznijo, nikoli razumsko, ker misel nas ne bo osvobodila sovraštva, ki se nahaja v srcu, ne v umu. Miselna zaznava je mentalna manifestacija ranjenih čustev in ni avtonomna, temveč pogojena.
Kot sem že napisal, naj bi v našem srcu bila prisotna ljubezen do sebe in drugih, v tem smislu tudi sočutje in sprejemanje drugih, takšnih kot so. In če sprejemamo druge in njihovo drugačnost, lahko razumemo tudi njihova dejanja in sploh ne pride do zamere, neodobravanja, jaze in sovraštva. Morda je za nekoga to utopično, vendar ne – je realno.
Nezmožnost oproščanja nam daje tudi vedeti, da je to posledica naših strahov, nezaupanja in šibkosti. Krivde ne gre iskati v osebi, ki nas je prizadela, temveč v pomenu tega – zakaj nas je prizadela? Kakšen nauk in poročilo nam to nosi, kaj naj bi se naučili iz tega, kako sebe spremeniti, da ne bi bili več deležni takšnih negativnih odzivov in bolečih zunanjih reakcij.
Nekateri ljudje imajo prepričanje, da je oproščanje izražanje lastne slabosti ali priznanje in podpora krivici ali slabemu dejanju. Pa ni tako, zavedati se moramo sprejemanja človeka v smislu njegove človečnosti, torej vseh kreposti in slabosti, ki jih ima. Verjetno imamo vsi dobre in slabe plati v sebi. Sprejemanje, da ponovim, ne pomeni strinjati se, nikakor pa nestrinjanje ne pomeni potrebe po trajni zameri in sovraštvu. Mi moramo oprostiti zaradi nas samih in tudi drugih, ker kot sem že napisal, ob zamerah in sovraštvu proizvajamo in obenem oddajamo povsem negativno energijo, ki se seveda v podobni obliki vrača in deluje v isti meri na nas same.
Sposobnost in pripravljenost večnega oproščanja je zelo pomembna lastnost, ki nam daje veliko lepega v življenju, saj moramo vedeti, da z oproščanjem izražamo tudi svojo lastno željo, naj nam bo oproščeno, kadar naredimo mi sami kaj napak nekomu. Nekdo bi dejal: oproščaj in oproščeno bo tudi tebi. Se strinjam … povsem.
Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.
