V tehle svinčenih časih, ki se nam dogajajo v tej naši ljubi Kokoški moramo najti, nekateri pa ohraniti Optimizem.
Osebno se mu ne odrečem, gojim ga zavestno in z veseljem, ob zavedanju, da brez optimističnega pogleda na vse in vsakogar se sama obsodim, da bom nehote in slej kot prej postala zagrenjena, tečna in pesimistična.
Zadnje čase malce bolj spremljam dogajanja, ki se oblikujejo in sporočajo tistim, ki naj bi namesto nas v našem imenu odločali o nas samih, da naj spokajo kufre in končno odidejo, pa sama sebi postavljam nekaj vprašanj. Gre za področje našega bivanja tukaj in zdaj, v vseh okoliščinah, ki spremljajo našo skupnost, mesto, v katerem vsak od nas živi, med kakšnimi ljudmi se giblje in kaj lahko sam ponudi sočloveku.
Kar ne pustim si vzeti optimizma. Verjamem, mogoče nekoliko naivno in utopistično, da v Sloveniji živimo na neskončno lepem in pozitivnem koščku tega ozvezdja ter da z negativnimi energijami, ki se širijo škodimo predvsem – sami sebi.
Kaj pa je sploh optimizem?
To je prosto po meni, nekaj kar lahko vsak od nas v sebi neguje in gleda na svet in soljudi skozi prizmo, kjer se osredotočamo na to, da smo proaktivni, da verjamemo, da zmoremo spremeniti še tako negativne in težke situacije, da se trudimo delati po svojih najboljših močeh, brez toženja, kako nam je težko, kako ne zmoremo in kako se ne da. Če jamramo in se smilimo sami sebi, se bomo slej kot prej začeli točno tako tudi počutiti, prevzelo nas bo malodušje in brezbrižnost, ki sta pa le korak od tega, da ne mislimo več s svojo glavo, temveč za lastne tegobe iščemo krivca v drugih.
Svetujem, da ne valite krivde za lastno situacijo ali nelagodje na koga drugega, temveč se ustavite v svojih mislih in sodbah pa počistite najprej pri sebi, kaj nam dogaja, zakaj smo napeti, iz katerega našega notranjega vira se napajata naša jeza in agresija, kaj je tisto, kar nam ne da spati. Opozorim naj, da je to proces, ki lahko traja kar dolgo, ki nas lahko izčrpa in nas včasih pripelje do tistega roba, ko bi vse najrajši poslali k vragu in se najhitreje možno vrnili v naše prvotno stanje umske hibernacije.
Stop! V taki miselni situaciji delajte naprej v smeri truda, da razčistite sami v sebi, zakaj bi bili optimistični. Sedaj se boste vprašali, zakaj toliko »težim« o optimizmu. Zato, ker verjamem, da lahko s tako miselno naravnanostjo marsikateri sicer stresni, težki in nelagodni situaciji obrnemo predznak iz negativne v plus in v pozitivo, saj nam misel na to, da se vsaka zadeva slej kot prej reši, daje moč in motivacijo, da se borimo naprej in iščemo konstruktivne rešitve, ne glede na to, ali nas podpira okolica in ali smo tarča posmeha.
Tisti, ki smo pozitivno in optimistično naravnani bomo lažje premagovali ovire na naši poti osebnostne rasti, hitreje se bomo nehali pritoževati in rajši bomo zavihali rokave ter ugriznili v kakšno kislo jabolko težav, ki nam jih življenjske situacije mečejo pred nas. Kajti, če vidimo le probleme in čakamo, da bo kdo drugi namesto nas rešil naše zavozlane vozle, je treba vedeti, da jih ne bo. Kar sami se moramo boriti za svoje pravice, za tisto kar nam pripada in za kar vemo, da je prav in je koristno nam in ljudem okoli nas.
Verjamem, da nas prav težke situacije lahko pripravijo do mobilizacije naših moči in najbolj vitalnih energij, ki verjetno spijo v nas samih pa si jih najverjetneje bojimo priznati. Sedaj je čas, da se podpremo, da odpremo oči in se zavemo, da nihče namesto nas ne bo ustvaril boljše in prijaznejše Slovenije, kot mi sami, njeni ozaveščeni prebivalci, ki enostavno ljubimo svojo domovino in se za njo borimo na takšen ali drugačen način. Nekateri gredo na proteste, nekateri pišemo, vsi mi enako misleči pa delamo za bolj kvalitetno klimo in optimistično razpoloženje tukaj in zdaj. Kajti, prelaganje odgovornosti na druge nima smisla, sami moramo kreirati svojo zdravo bodočnost.
