Se sliši verjetno rahlo ponucano, ampak danes se bomo spraševali, kaj to sploh je osebnostna rast. Mislim, da je za vsakogar nekaj drugega in sicer kako gleda na sebe in kako se odziva na okolje in izzive, ki mu jih življenje meče pod noge.
Za mene je osebnostna rast samozavedanje, da se sedaj drugače odzovem na neko situacijo, na katero bi še pred kakšnim mesecem reagirala drugače. Ko se mi pripeti stanje, ki ga občutim kot utesnitev ali ko se dogaja nekaj, kar ni v skladu z mojo vizijo dogodka, si to po novem tudi priznam oziroma odreagiram drugače kot včasih.
Razmišljam, da če delamo na sebi in s seboj, sčasoma začenjamo osveščati vsebine, ki nas res motijo in nam rušijo notranje ravnovesje. Zaradi vzgoje, pričakovanj okolja, bontona ali pač kar tako, da nam ni treba razlagati, da smo čudni, se običajno odzovemo tako, kot se pričakuje, čeravno to ni tisto, kar si sami želimo ali čutimo. Pa se tako spravimo kar sami sebe v kot, ko delamo nekaj, kar pravzaprav ne želimo ali nočemo. Prepričana sem, da vam tele vrstice odzvanjajo in da poznate tovrstno notranjo stisko.
Ko sami zmoremo ugotoviti in tudi okolju sporočiti, da nam nekaj ne ustreza, čeprav bomo zato pokasirali čemeren ali zvedav pogled, potem smo počasi že na poti, ko ne gremo ‘več čez sebe’ ampak ravnamo v skladu z notranjimi željami ali potrebami in ne zgolj zato, ker se nekaj spodobi ali je tako prav za druge.
Osebnostna rast je seveda raztegljiv pojem in vsakemu od vas verjetno pomeni kaj drugega. Sama menim, da je to tisti notranji mir, ki ga občutimo, ko delujemo v stiku s sabo in se seveda spreminja v skladu s tem, kako mi razvijamo dojemanje pritiskov iz okolja in kako sami razumemo spremembe, ki se dogajajo znotraj nas samih. Sem zakomplicirala?
Da ponazorim: povabljena sem na zabavo, pripravljam se na praznovanje rojstnega dne ter fajn družbo, ko se izkaže, da bo treba iti še na drugi konec mesta na neko drugo praznovanje in da seveda pojdimo kar skupaj. Še pred kakšnim mesecem bi se ubogljivo usedla v avto, po možnosti peljala še nekaj drugih ter se delala na tej drugi zabavi, da se imam fajn, čeprav se ne bi imela, ker vem, da ko pride do večjih količin popitega alkohola, se začnejo ljudje vesti opitemu stanju primerno, ki pa mene iritira. Pa si mislim, Melita, zakaj bi se izpostavljala in rinila v situacijo, ki bo po vsej verjetnosti zoprna, ko greš lahko domov in si narediš prijeten večer po svoje. Tako sem se presenetljivo za okolico odločila za odhod domov in bila pri tem deležna začudenih pogledov. Zavedam se, da bi morebiti lahko bila druga zabava krasna in polna izjemnih ljudi, a kaj ko sem očitno že rahlo (pre)stara za nočno popivanje in kvazi zabavanje. Verjamem, da je mnogim to super in se veselijo koncev tedna, ko si dajo duška, meni pač to ne predstavlja dnevnega presežka.
No, tale zgodba je kratek prikaz moje osebnostne rasti, ker sem si drznila ravnati v skladu z mojo potrebo po tem, da grem domov in ne da ustrežem drugim, kar bi seveda še pred kratkim naredila. Sem tuhtala nato še nekaj dni o tej moji odločitvi in se mi je posvetilo, da se ljudje lahko spreminjamo v sebi in da sprejemamo odločitve, ki so drugačne kot so morebiti prej bile, a mogoče sedaj izvirajo iz bolj lastnega Jaz.
Seveda je mnogo med vami takih, ki že od nekdaj ravnate tako, kot sami veste, da je za vas prav in se vam zdi moja zgodba nenavadna. Osebno pa sem ponosna na sebe. Ozaveščam se, skušam ohranjati notranje ravnovesje in pri tem uživati vsak trenutek življenja.
