Ljubezen je najbolj sijoča zvezda na notranjem nebu vaše biti.
Zunanje zvezde niso nič v primerjavi z njo.

Sufijska mistična ženska z imenom Rabija al-Adabija je nekoč sedela v svoji sobi in meditirala z zaprtimi očmi.

Pri njej je bival še en mistik, njen prijatelj Hasan. Šel je ven – bilo je čudovito jutro: sončni vzhod je bil tako lep, tako barvit; ptice so prepevale, cvetovi so se razpirali in zrak je dišal.

Vzkliknil je: »Rabija, kaj počneš tam notri?

Zakaj sediš z zaprtimi očmi? Pridi ven – Bog je ustvaril čudovito jutro! Pridi in poglej to čudovito umetnino.«

Rabija se je zasmejala in odvrnila: »Hasan, vem, da je to zdaj, ko to praviš, gotovo res. Ampak jaz božanskost vidim v sebi.

Namesto da me vabiš ven, raje pridi noter.«

Hasana je bilo sram.

Vstopil je, pokleknil pred Rabijo in rekel: »Odpusti mi. Notranjega sveta nisem nikoli spoznal. Vse življenje sem zapravil za opazovanje zunanjosti.«

Zunanje je lepo, vendar ni nič v primerjavi z notranjim. In v notranjem svetu je ljubezen najbolj sijoča zvezda. Je pravo sonce. Predstavlja dušo vašega notranjega sveta, njen izvir – vstopite vase in jo najdite.
In ko jo boste našli, jo delite in praznujte.