Predajte se strahu. Tiho vstopite vanj, da boste lahko preučili njegovo globino. Včasih se zgodi, da sploh ni zelo globok.
Zenovska zgodba pravi:
Možakar je ponoči hodil po kamniti poti. Spodrsnilo mu je in padel je. Bal se je, da bo zgrmel več sto metrov v globino, saj je vedel, da je na robu potke prepad, pod njim pa dolina. Oprijel se je veje, ki je segala nad rob previsa. V temačni noči je videl samo brezno brez dna. Zakričal je in zaslišal je odmev svojega lastnega glasu – nihče ga ni slišal.
Lahko si predstavljate, kako se je možakar vso noč mučil. Vsak trenutek je bila smrt pod njim, začelo ga je zebsti v roke, njegov oprijem je popuščal… vendar se je še kar nekako oklepal veje. Ko je vzšlo sonce, je pogledal dol… in se zasmejal!
Nobenega brezna ni bilo. Dobrih dvajset centimetrov pod njegovimi stopali je bila kamnita polica. Lahko bi počival vso noč in se dobro naspal – polica je bila dovolj prostrana – tako pa je imel za seboj prav grozljivo noč.
Na podlagi svojih lastnih izkušenj vam lahko rečem: Strah je “globok” komaj dobrih dvajset centimetrov. Od vas je odvisno, ali se boste še naprej oklepali veje in življenje spremenili v nočno moro ali pa jo boste izpustili in se postavili na svoje noge.
Ničesar se vam ni treba bati.
