Človek se rodi, da bi živel, vendar je vse odvisno od njega.
Lahko se zgodi, da mu to ne uspe. Lahko diha, se prehranjuje, se stara, se približuje grobu –
vendar to ni življenje, ampak postopno umiranje. Od zibelke do groba … sedemdeset let trajajoče postopno umiranje. In ker milijoni ljudi okoli vas umirajo postopno, počasi, jih začnete posnemati.Zato moramo najprej razumeti, kaj pojmujem z izrazom »življenje«. Gotovo ne gre samo za staranje, ampak tudi za odraščanje. To sta različna pojma.Stara se lahko vsaka žival. Odraščanje pa je pravica človeka.
Samo peščica ljudi jo izkoristi.Odraščanje pomeni, da se
vsak trenutek bolj poglobimo v življenje; pomeni, da se vse bolj odmikamo od smrti – ne gremo proti njej.
Globlje ko greste v življenje, bolj razumete nesmrtnost v sebi. Oddaljujete se od smrti; pride trenutek, ko lahko vidite, da smrt ni nič drugega kot menjava oblačil, hiše, oblike –
nič ne umre, nič ne more umreti.
Smrt je največja možna utvara.
V življenju odraščanje pomeni, da se zelo poglobite vase – tam so vaše korenine.
Menim, da je v življenju najpomembnejša
meditacija. Vse drugo je manj pomembno. In otroštvo je najboljši čas. Z odraščanjem in staranjem ste vse bližje smrti, zato vse težje padete v meditacijo.
Več v knjigi ZrelostMeditacija pomeni, da
vstopite v svojo nesmrtnost, večnost, božanskost. In otrok je najbolj sposoben ravnati
tako, saj je še vedno neobremenjen – ni obremenjen ne z znanjem, ne z religijo, ne z izobrazbo. Je prost najrazličnejše navlake. Je nedolžen.Žal pa njegovo nedolžnost zmotno pojmujemo kot nevednost. Nevednost in nedolžnost sta podobni, vendar nista enaki. Nevednost je tudi stanje, v katerem nečesa ne vemo, tako kot nedolžnost, vendar med njima obstaja tudi mogočna razlika, ki jo vse človeštvo že nekdaj vedno znova prezre. Nedolžnosti manjka razgledanost, obenem pa nima niti želje, da bi bila razgledana. Je popolnoma zadovoljna, izpolnjena.
Majhen otrok nima ambicij, nima želja.
Je neskončno predan trenutku – ptica v letu popolnoma prevzame njegov pogled; očara ga preprost, a čudovit metulj; mavrica na nebu … Ne more si zamisliti, da bi lahko obstajalo kaj pomembnejšega, plemenitejšega od te mavrice. In noč, polna zvezd, zvezd onkraj zvezd …
Nedolžnost je bogata, polna, čista.
Nevednost je revna, je berač – hoče to in ono, hoče znanje, hoče biti ugledna, premožna, vplivna. Nevednost stopa po poti želja. Nedolžnost je stanje brez želja.Ko dojamete, da ne živite zares, morate najprej
obuditi nedolžnost. Opustite svoje znanje, pozabite na svete spise, religije, teologije, filozofije. Prerodite se, postanite nedolžni – to je odvisno samo od vas.
Svoj um očistite vsega, do česar se niste dokopali sami, vsega, kar je izposojeno, vsega, kar izvira iz tradicije, navad.Znebite se vsega, kar so vam dali drugi – starši, učitelji, univerze – preprosto se znebite tega. Spet bodite preprosti, spet bodite otrok.
Ta čudež omogoči meditacija.Meditacija je preprosto nenavadna kirurška metoda, ki vas
»odreže« od vsega, kar ni vaše, ohrani pa samo tisto, kar sodi v okvir vaše pristne biti. Izžge vse drugo in omogoči, da stojite goli in sami pod soncem, v vetru. Kot bi bili prvi človek, ki je prišel na Zemljo – ne ve ničesar, vse mora odkriti, biti mora iskalec, mora se podati na romanje.
Zrelost je preporod, duhovno rojstvo. Ponovno se rodite, spet ste otrok.
Na obstoj začnete gledati z novimi očmi. Zaživite z ljubeznijo v srcu. S tišino in nedolžnostjo prodrete v svoje najgloblje jedro.
