Ostati ali oditi

Ko smo v precepu in se ne moremo odločiti, se v nas oblikuje močna stiska, tako imenovana frustracija. Tehtamo prednosti in slabosti ene odločitve, pa nato druge, ki je običajno diametralna in se nikakor ne zmoremo odločiti, katero odločitev bi sprejeli ali kako bi razrešili ta neprijeten občutek stiske in nervoze, ki nas duši v prsih.

Tako se pogosto v tej stiski med dvema ali več igračami znajdejo majhni otroci, ki se želijo igrati, a jih prevelika količina raznovrstnih igrač bega in spravlja v obup. Zato starši, zmanjšajte količino igrač, ki so v nekem trenutku na voljo in ponudite otroku, da se igra tole popoldne s plastelinom ali lesenimi kockami različnih oblik, pa mu bo mnogo lažje, ko se bo odločal.

Tudi sama sem v precepu, recimo mu banalnem, ko grem v trgovino, da kupim čevlje za zimo. Sem januarja še lovila razprodaje in so mi bili všeč trije pari, kar je sicer neobičajno, ker res ne maram nakupovanja, pa ker se nisem mogla odločiti, sem kupila kar vse tri. Priznam. A to se mi redko zgodi, ker grem redko po obilnih nakupih.

OGLAS

No, to so v resnici trivialne frustracije, takšne bolj majhne in ne življenjsko pomembne. Vsak od nas pa je že kdaj bil pred močno in odločilno življenjsko odločitvijo in je tehtal, kaj narediti. Kar spomnite se lastnih neodločnih nihanja, enkrat za eno odločitev in drugič za drugo. Vse, kar nas sili iz poznane zone udobja v neko drugo neznano področje, prav tako v nas povzroči močno stisko. Odločitev za šolanje v tujem kraju, poroka, ločitev, selitev, zamenjava službe so med najbolj poglavitnimi odločitvami, ki so nas spravljale v frustracije, preden smo se dokončno odločili in začeli upravljati s to sprejeto odločitvijo.

Pride gospod star 63 let, poročen mnoga desetletja, ima odraslega otroka, ki že živi svoje odseljeno življenje in že nekaj let živita z ženo sama. V službi se je zapletel s sodelavko, kar krepko mlajšo od njega. Iz sprva strastne spolnosti, sta se zaljubila eden v drugega. Skrivata to že nekaj časa in ona želi, da se on loči in začne živeti z njo. Ona našega gospoda zna razvajati, biti nežna in pozorna, da ne govorimo kako noro in strastno, brez tabujev spolnost  imata. Njega odločitev ali naj zapusti ženo in poznano udobje ali pač ostane z njo in počasi umira čustveno in odnosno na obroke, zelo bremeni. Z ženo sta po toliko samoumevnih letih postala dodobra odtujena in kadarkoli jo je poprej prosil, da naj bo bolj nežna in inovativna tudi v postelji, mu je rekla, da kaj ji to govori, saj z njo ni nič narobe. Vselej je gospa dosegla svoje in konec koncev so skorajda vedno obveljale njene zahteve in on se ji kar podrejal vsa ta desetletja, da bi ja bil v hiši mir in ne bi bila žena zoprna in tečna, če ni dosegla svojega. Pa je venomer popuščal. In tako prišel sedaj do spoznanja, da ob ženi ne počne ničesar več, kar bi ga veselilo, od znotraj je mrtev in misli zgolj na to, kdaj se bo ponovno dobil s skrivno ljubico. Vseeno pa ga globoko v njemu gloda močan občutek krivde, če bi se odločil za ločitev, ker mu je žal žene in njene ranjenosti, če bi res prišlo do njegove zahteve po razhodu. Po drugi strani mu je tudi težko vse zapustiti, kar je dosegel skupaj z njo, ni več rosno mlad in razmišlja ali naj vseeno stisne zobe in potrpi še teh nekaj let, pa bo potem rahla zemljica vse uredila, kot se je izrazil, ali pa naj si teh nekaj preostalih let ali recimo dobri dve desetletji privošči končno nekaj kar si sam želi in hoče uživati, biti slišan in spoštovan, kar mu žena že zelo dolgo ni pokazala, ker sta bila seveda zelo samoumevna eden drugemu.

Kaj se bo gospod odločil, ne vem, saj kot nevtralen strokovnjak ne smem odločati namesto stranke. Odločitev kako naprej s svojim življenjem je povsem v rokah njega, ker bo moral za svojo odločitev, bilo kakšna da je, nositi on sam svoje posledice in živeti z njimi, torej mora biti pripravljen prevzeti odgovornost. V to nikoli ne posegam, vedno pa razpravljam o posledicah ene ali druge odločitve, da le-to olajšam oziroma zmanjšam frustracijo.