Otroci in duhovna rast

OGLAS

Otroci so v svojem oodraščanju pogosto deležni raznih stisk, kritik, neupsehov, kar je za njih v njihovem obdobju boleče in močno načne pozitivno samopodobo, kolikor je seveda pač posamezen otrok ima.  

Seveda nikakor ne govorim posplošeno, ker vem, da nekateri starši zelo dobro vemo, da moramo to samopodobo otroka graditi skozi pozitivna sporočila, zglede, najbolj pa skozi ljubezen.Vendar otrok je vpet v nek sistem izven doma in ob tem je pogosto izpostavljen stiskam, o katerih največkrat ne govori, če pa že spregovori, pove to največkrat prijatelju, ki tudi sam še išče pot v svet.

Pri svojem delu pogosto naletim na izjemno sposobne in uspešne učence, ki praktično pregorijo, ker ne zmorejo 100% opraviti vseh obveznosti, ki jih je ponavadi preveč. Ob tem pregorevanju najpogosteje obsojajo sebe in se začnejo doživljati kot nesposobne, krive, ker ne bodo zadovoljili okolice, ki to nekako od njih pričakuje. In takrat nastane neka luknja – dvom vase. Kakšna škoda. Redki so toliko odprti in zreli, da se s problemom soočijo, ga predočijo staršem učiteljem in skupaj ukrepajo v pravi smeri. Ugotovijo, kje se lahko razbremeni, predvsem pa ga pomirijo, da sebe ne začne doživlajti negativno.

OGLAS

In morda je težko verjeti, da taki otroci sebe največkrat ne vidijo kot čudovita bitja, izjemna, ljubeča. Največkrat vidijo samo svoj neuspeh, trenutek nemoči in skozenj se čutijo nevredne. In kadar se srečam s takim otrokom, vem, da je najpomebnejše, da ga ustavim, pomirim in ga vodim, da se zazre vase, da poišče tisto, kar ga osrečuje, kjer se zaveda sebe, svojih velikih možnosti. Da poiiščeva tiste izjemne trenutke uspeha, veselja, dejavnosti obrnjene od človeka k človeku. Takrat začuti oljašanje in proces rasti se začne.

Na drugi starni imamo otroke, ki z nekoliko nižjimi sposobnostmi doživjljajo neuspeh in s tem stiske sami v sebi, pred drugimi otroki in odraslimi (starši in učitelji). Znajdejo se v začaranem krogu, v vrtincu, ki jih vleče navzdol. In na to stisko reagirajo različno, nekateri z depresijo, drugi z potrjenvanjem na drugačnih, pogosot v družbi nesprejemljivih področjih. Ob izražanju razočaranja nad njihovim neusehom pa se najpogosteje počutijo neljubljene, zavržene. Pa tako malo potrebujejo. Potrebuejjo nekoga, ki jih sprejme z vsem in jim da vedeti, da zmorejo. Če ne v celoti pa korak za korakom. da so edinstveni, enkratni in da znajo toliko drugih stvari, ki jih lahko dajo drugim. Skratka, potrebno je najti njihovo močno področje in jim pokazati njihovo izjemno vrednost.

Pravzaprav ne enih ne drugih in tudi ne tretjih otrok noben sistem ne uči tistega, kar danes vemo, da je nujno potrebno za mirno in srečno živlejnje. Ljubezen do sebe, strpnost, pozitivno razmišljanje, moč vere vase in v svoje sanje. Odrasli še lahko proti plačilu pridemo na kakšno delavnico, si kupimo knjigo. Otroci pa so prepuščeni staršem in našim pogledom na to, šoli, ki nima dovoljenja za tovrstno delo in so ga otroci delno deležni s starni izjemnih pedagogov, ki jim je otrokovo dobro pred sistmom.

Zelo si želim, da bi se tega zavedali in najprej omogočali otrokom, da se razvijajo v čudovite, pozitivne, v znanje in dobre odnose usmerjene ljudi, ki bodo ob ljubezni  do sebe in sočloveka gradili sebi lepše življenje in hkrati spreminjali ta svet.

Saj vemo, kar se Janezek nauči, to Janez zna … naj se torej nauči ljubiti sebe in svoje želje, da bo lahko ljubil druge in življenje samo – s tem bo najbolj motiviran za napredek tako pri znanju, izobrazbi in bo uspešno krojil svojo prihodnost.

S spoštovanjem <3