Vsi, ki smo starši, smo na neki točki verjetno okusili, kako drastično se spremeni klima in odnos v novi, povečani celici, torej družinici. In menim, da se premalo parov odgovorno zaveda, kakšna preizkušnja čaka partnerja, ko postaneta starša.
Seveda se oba veselita majhne štručke, v katero projicirata svojo ljubezen, a prvo leto je tako ali tako namenjeno negovanju nebogljenega dojenčka, ki posesa mnogo energije od predvsem mamice. In očka malce ob strani pomaga obema, se angažira in previja, pelje na sprehode, ponoči vstane in prinese dojenčka k doječi partnerki, jo razume in spodbuja, je sočuten do njenih nihajočih hormonskih gugalnic, neprespanih noči in izčrpanosti. Verjetno vam je, vsaj večini tole znano, kajne?
Ah še eno vprašanje, ki je malce nenavadno, pa prosim za malce razumevanja. Zanima me, kdaj očetje začutite tisto noro prvinsko zaljubljenost v svojega otroka? Ker zdi se mi, da nas mame ta brezpogojna ljubezen preplavi ob rojevanju, očetje pa tega verjetno ne občutite tako hormonsko. Sem malce o tem spraševala moje prijatelje, ki so že očetje, pa so mi dokaj v en glas res iskreno priznali, da približno prvega pol leta jim je bil dojenček pač kričeča »nadloga«, ki je sicer tudi njihov »produkt«, a jim je vzela njihovo žensko, mir, nočni spanec, sproščen pogovor in podobno. A vse to se drastično spremeni, ko očki od otročka dobijo nekaj nazaj, povratni nasmeh, iskrice v očeh, nagajiv pogled, žlobudranje, skratka odzivanje otročka na njih, očete. To je bil za večino trenutek, ko so se nepovratno in na vso moč zaljubili v svojega otroka. In ta ljubezen ne popušča, kot mi vedo povedati.
Mnogi mladi pari pridejo k meni po nasvet, ko se znajdejo v krizi, se ne slišijo več in je njuno partnersko življenje preplavila rutina, navade in odsotnost iskrenih pogovorov. Ob tem si želijo mnogi še otročka, ki pa ga ni in ni. Se lahko malce pohvalim s tem, da sem pripomogla do sedaj s svojim svetovalnim delom kar štirim parom do zanositve, saj smo začeli pospešeno oblikovati njun partnerski odnos, ki se je urejen in zdravo postavljen lahko predal novi izjemni nalogi: postati starš. A pri tem vedno opozarjam, kakšne pasti čakajo bodoče starše še pred rojstvom otroka. Razložim jim, kje se skrivajo pasti, kako še vedno, kljub nori utrujenosti, izčrpanosti, nesoglasjem in hormonski nestabilnosti negovati partnerski odnos.
Kaj pomaga, če se otroček rodi v odnos med staršema, se pravi partnerjema, ki je poln jeze, besa, žalosti ali ignorance zaradi nerazrešenih partnerskih zamer, neizgovorjenih želja ali nakopičenih očitkov?!
Zato je toliko bolj pomembno, da sta novopečena starša odgovorna do ustvarjanja in negovanja njunega odnosa, torej razmerja med enim odraslim moškim in eno odraslo žensko. Bližnjic ni.
Sprememba partnerskega odnosa po rojstvu otroka je neizbežna.
Četudi opozarjam partnerja še pred rojstvom otroka, kaj vse se jima bo začelo dogajati in kakšnim spremembam bosta priča, se seveda v realnosti po rojstvu in v prvem letu pokažejo točni tisti trenutki, pred katerimi sem jih opozarjala, da se bodo zgodili. In ko se, k sreči nista preveč razočarana ali podrta, ker se zavedata, da je vsaka takšna faza v njunem odnosu pomembna, da ponovno ozavestita, kako sta si pomembna kot partnerja in spet začneta vzpostavljati zdrav odnos ter s tem tvorita ljubeče in nežnosti polno gnezdece tudi za otroka. Na takšen način lahko otrok poveže starša, sicer se kot partnerja le še bolj odtujita.
Seveda je res, da kolikor je parov in mladih družinic, toliko je različnih zgodb o bolj ali manj srečnih, umirjenih in zadovoljnih partnerjih, ki so ob rojstvu otroka postali starši. A če bo moje razmišljanje pomagalo k temu, da mladopečeni starši ne bodo ponavljali napak, ki so značilne kasneje za odtujene partnerje, bom vesela. Ker s tem bo omogočeno njihovemu otroku, da bo odraščal v zdravi, odgovorni in ljubezni polni družinski celici.
