OGLAS

Odločili smo se, začeli smo z branjem knjig, gledanjem filmov in podobno. Začnemo z vajami, ki nam jih svetujejo »strokovnjaki«. Pridno afirmiramo vsak dan.

Čistimo vzorce, strahove in dvome. In začetki so tu. Čutimo, da se spreminjamo in da začenjamo na svet gledati drugače. Začutimo tudi, da drugače razmišljamo in govorimo. In to opazi tudi naša okolica.
V tej naši okolici so različni ljudje. Tisti, ki bodo to sprejeli in celo šli po naši poti z nami ali pa nas vsaj spodbujali in tisti, ki v tem vidijo nekaj strašnega, celo norega. In ti »negativci« ali »strahopetneži« kot jim jaz pravim, so naša past. ZAKAJ?

Ko začnemo našo pot duhovne rasti, smo na začetku še polni vzorcev, dvomov, strahov in nizke samopodobe. Še vedno sveži in krhki, smo dojemljivi za mnenja drugih. Ne od mnenja samih sebe in tega, da verjamemo, da lahko, kot bi si želeli. Res, da nam, bolj ko rastemo, na pot prihajajo pozitivni ljudje, ki nam prinašajo sporočila in s tem kažejo pot, a če je bila na začetku zelo nizka naša samopodoba, smo na poti, da obupamo.

OGLAS

Sama sem obupala parkrat. Naj pojasnim:
Ker sem se še vedno ukvarjala s tem ali sem na pravi poti, ali sem tega sposobna, je to res v meni…sem dvomila. Dvomila vase in v svoje sposobnosti. In tu je past – ker še vedno dajemo veliko na mnenja drugih; starši, prijatelji, partnerji, sodelavci in seveda tudi znanci.

Ko nam le ti začnejo vcepljat v glavo, da to ni mogoče, da nam je v zibelko dano ali bomo uspešni ali ne, da taki smo, da se ni možno spremeniti (sploh če ste starejši od 30 let), nastane problem.
Vsa tista samozavesti, ki smo si jo »priborili« pade v vodo. Začnemo spet razmišljati negativno, začnemo dvomiti in lahko se zgodi, da obupamo. Tako kot sem jaz.

Kar je najhuje je to, da niti ne poskusimo znova, saj se je v nas nabrala jeza, da smo podlegli tujim vplivom. Lahko se zgodijo dve stvari, ali se pač moramo naučiti še nekaj lekciji in nam le te s časom dajo zagon »SEDAJ JE PA DOVOLJ, NEKAJ JE TREBA SPREMENITI« (lahko tudi leto po tem ko smo obupali) ali pa se preprosto podamo v »usodo« in smo raje še naprej jezni nase, ker nam ni uspelo in na tiste, ki jim je uspelo.

Vedno je odločitev in usoda v naših rokah. Le pogum, volja in moč, ter dobra mera sanj in želja so potrebni in lahko nam uspe. Meni vendarle je. Kako? O tem bomo govorili naslednjič.

Shanti

Oglas