Pesem št.2

Se spomnite moje pesmi za pokušino iz najstniških let? Ena simpl o soncu…Tokrat podarjam vsem blogarkam in blogerjem ter našim bralcem še eno, o ljubezni kot zahvalo za krasne prispevke, ki jih objavljate, za komentarje in za vse, ki jih berete/beremo.

Je popolnoma necenzurirana(z odvečnimi vejicami vred), pač spesnjena v letu 1998. Objavljam jo brez kozmetičnih popravkov in z nespremenjeno vsebino.(Edino malo sem se poigrala z obliko, brez zamere…)

Ljubezen je edino čustvo, ki gori,

OGLAS

daje, upa in živi.

Ljubezen je najlepša harmonija raja

in brez ljubezni pač nič ne obstaja.

Ljubezen je reka hrepenenja,

rodovitna zemlja

in šumeča sreča,

vedno opoteča.

Ljubezen je najlepša pesem

in glasba, bolezen.

Ljubezen je skrivnostna uganka,

ki kdaj pa kdaj kar manjka.

Ljubezen je globina in tišina,

v srcu raste in se vzpenja,

tjakaj do vejevja,

s pticami leta

in se venomer zapleta.

Vse nas v mreže svoje spleta.

(Ljubezen smo ljudje).