Pismo nekomu…

Dragi moj Ego, ta zapis je namenjen Tebi, da ti povem, da te priznavam, sprejemam in sem ti hvaležna za vse. Hkrati te s tem zapisom postavljam na svoje mesto, tja kamor v resnici spadaš v mojem življenju.

Razumem vse svoje vloge, katere si mi predstavil, ki sem jih sprejela. Vidim vse svoje značajske lastnosti, ki so del mene in vidim svojo fizično podobo. Vse to vidim skozi svojo osebnost – skozi tvoje oči. Razumem, da si ti (moj um) vse to skreiral, da se v tem svetu lahko poistovetim sama s sabo in da se hkrati lahko ločim od vsega ostalega. Da lahko samo sebe in hkrati vse druge ocenjujem, primerjam, vrednotim, spoštujem, obsojam, krivim, poveličujem, hvalim, cenim, ljubim in sovražim. Brez tega, da dam sebi neko podobo, se nekako opredelim, se ne morem izkušati v odnosu do vsega kar je.

V tem trenutku, ko to pišem, čutim po telesu mravljince, zato vem, da besede ne prihajajo od tebe, ampak prihajajo iz Mene, iz mojega bistva. Kajti zdaj se zavedam, da si ti, dragi Ego le en del mene, s katerim se ne bom več istovetila, vsaj ne na tak način kot v preteklosti. Vem, da sem v resnici mnogo več. Vedno sem čutila, da je v meni, v življenju nekaj več kot le to, kar so mi predstavili. In hvaležna sem, da zdaj to izkušam.

OGLAS

V tem življenju bom svojo vlogo odigrala do konca, tako ali drugače, tako kot vsi mi. In midva skupaj bova ta film opazovala z distance. Neosebno. Z zanimanjem, da vidiva kako se bo odvil…

Hvala, da si me z vsem, v kar si me prepričal tekom odraščanja, na nek način prisilil, da iščem nekaj več, da raziskujem življenje, sebe… To se ne bi zgodilo, če ne bi s tvojo pomočjo čutila nezadovoljstva, razočaranja… Hvala, da si mi predstavil podobo sebe, v kateri se niti približno nisem znašla in sem bila tako prisiljena, da začnem brskati po sebi in da zdaj počasi dovoljujem svojemu bistvu, da se izraža. Hvala tudi za vse tiste strahce, ki jih še občutim, zaradi katerih vem, da ostaja nekaj še skrito… Verjamem, da je v tem trenutku to zame najboljše.

Hvala Ti, da si mi dovolil, da te ozavestim, da dojamem, da si le del mene. Zavedam se, kako dragoceno je, da nisem nekdo, ki bi celo življenje preživela z miselnostjo, da si ti – Ego, vse kar Jaz sem.

Pridejo trenutki, ko sem res v celoti hvaležna za svoje življenje, za vse preizkušnje, situacije, okoliščine, odnose. Ni vedno tako, so pa trenutki. In to je življenje.

Vem, da sem te morala spoznati, da sem sploh spoznala Sebe. Morala sem dojeti tvoje bistvo, da zares razumem in v resnici dojamem kaj je Življenje.

Hvala…