Tokrat vam bom predala blog malo drugače. Ali se še spomnite, ko sem vam omenila, da vsak peti deček ali deklica doživi spolno zlorabo? Od kadar delam na sebi ugotavljam, da ta statistika dejansko drži. Čez svoj proces sem spoznala veliko žensk, ki so doživele spolno nasilje ali pa kakršno koli drugo nasilje v svojem življenju. Podobna strta srca se med seboj privlačijo in si lahko pomagajo. Kako si lahko pomagamo? Pomagamo si samo preko izkušenj. Ni pomembno kje smo v predelovanju, pomembno je le, da prisluhnemo z odprtim srcem. Odprto srce nam podari to možnost, da vidimo zgodbo iz več plasti.
Vse zgodbe imajo podoben začetek in končni cilj. Vsi težimo k temu, da živimo čim bolj »normalno« življenje. Vsak dan imamo veliko različnih izzivov, ki se počasi zmanjšajo, ko gradimo na sebi. Vem, vsi imamo izzive. Tudi tisti, ki niso bili posiljeni ali kakor koli izrabljeni se zavedam, da imajo izzive, ki so malo drugačni. Želim le povedati, da je mogoče z ljubeznijo nad seboj nekako »normalno« živeti ter se ponovno začutiti. Ne želim nobenega primerjati, ker smo vsi različni. »Sto ljudi sto čudi«. Želim vam le pokazati, da je čudež, da živite in da sprejmete to kar vam je dano čim bolj pozitivno. Vsak dan je čudež.
Lepo se namestite, energijo preusmerite v srce vdihnite in izdihnite ter samo čutite blog, spotoma pa ugasnite um.
PODOBNA JATA PTIC
Počaščena sem, da sem spoznala toliko različnih zgodb in da sem prebrala toliko različnih knjig. Najboljša knjiga mi je Pogum za okrevanje. Ogromno so me naučile in posledično gledam na zadevo iz več zornih kotov. To tudi ne gre iz danes na jutri in tudi ne rabi iti. Pri tem si tudi lahko vzamemo čas. Časa si lahko vzamemo, kolikor želimo. Glavno je le, da se po spirali premikamo navzgor, ker s tem spoznamo sebe. Spoznamo vse dele sebe »temne« in »svetle«. Saj razumete. Spirala je kakor DNK vijačnica in če se po njej premikamo navzgor, pademo včasih tudi dol, ampak smo vseeno višje kakor prej. Posledično gledamo iz več kotov, kar postane sčasoma zelo zanimivo. Na začetku je zastrašujoče, ampak sem prepričana, da se lahko vsak navadi tega.
Sčasoma se spremenimo in začne se spreminjati okolica ter spoznavamo nove ljudi. Spoznavamo ljudi, s katerimi smo si zelo podobni. To pa zato, ker dovolimo, da v našo življenje začnejo vstopati novi ljudje. Ker si začnemo bolj zaupati in postanemo bolj samozavestni. Vidimo, da smo varni in da ni na vsakem vogalu nevarnosti. Vidimo, da odločamo mi in ne okolica.
Počasi spoznamo, da so naše izkušnje zlata vredne in da lahko z malo poguma pomagamo drugim če le tako oni želijo. Nikomur ne moremo pomagati, če on ne želi. Nikoli ne gre na silo. Tu gre le z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Komaj takrat se ustvari energija, ki zdravi oba. Tudi ta oseba, ki pomaga nazadnje pomaga tudi sebi. Samo zato, ker govori. Pri vsakem pogovoru se lahko vsi ogromno naučimo, ker vidimo kar je pozitivno za nas. Dostikrat, ko so me kaj spraševali, sem se iz svojih stavkov še sama nekaj novega naučila. Tudi iz svojih blogov sem se naučila kaj novega, ker pogledam zadevo iz drugačnega zornega kota. Vem ja, hecno se sliši, ampak resnično. Poskusite.
SVOBODA
Dlje časa, ko delamo sami s seboj, bolj vidimo, da imamo v sebi razne vzorce. Te vzorce smo dobili, tekom življenja. Prenašajo se iz roda v rod ali pa smo jih pridobili, da smo lahko preživeli. Tu velja ta pregovor: »Jabolko ne pade daleč od drevesa«. Ko se jih začnemo zavedati, spoznamo eno zelo zanimivo stvar. Spoznamo, da smo celostni in da vse kar imamo ni naše ampak imamo prirojeno. Ugotovimo, da smo čisti in postajamo to kar smo v resnici. Nato nastopi strah, ker nimamo več postavljenih okvirjev in se počutimo, kot da lebdimo in da nimamo tal pod nogami.
S časom spoznamo, da je to okej in da gradimo sami sebi nove temelje. Postajamo to kar smo. Nato zaznamo, da imamo kar naenkrat svobodo. Svoboda je lahko zelo strašna, sploh če ne vemo kaj bi z njo počeli. Ali je to kaj za jesti? Kaj je to svoboda? To sem se jaz spraševala in vem, da ni nič za pojesti. Svoboda je nekaj, za kar se odločamo sami, s svojimi možgani. Je nekaj kar čutimo. To pomeni, da postanemo bolj samozavesti, ker kar naenkrat vemo kaj je za nas okej in ne to kar nam ostali govorijo da je okej. To kar čutimo, to smo mi. Ko čutimo srce takrat vemo, da imamo svobodo in sami sebe.
Pomembno je, da se imamo radi, ker šele takrat se bomo dali na prvo mesto in nič prej. Pozneje, ko zaznamo vzorce in ko jih ozavestimo jih samo opazujemo in s tem gradimo na sebi. Vzorce imamo, da lahko preživimo, ampak verjemite, tudi brez teh vzorcev lahko živimo. Razlika v tem je, da še boljše kakor prej. Verjamem, da se vam zdi hecno, ko omenim srce. Ko čutimo s srcem in ko ugasnemo um, komaj takrat postanemo to kar smo. Postanemo celostni.
ZA KONEC PA ŠE…
Vse duše imajo zgodbo. Zgodba ni črna ali bela, je le dogajanje v dušni zgodbi. Duša ima svoj smisel. Vsaka duša ima smisel biti tukaj, se nekaj naučiti ter žareti v svoji popolni lepoti. Celostni smo takrat, ko spoznamo kdo smo. Nič prej. Ljubezen sije v dušah in duša sije v ljubezni.
Živa Bombek 🙂
