Nekoč sem iskal menedžerja za svoje posle in sem se dogovoril z več kandidati. V pisarno je zakorakal tudi samozavesten gospod z aktovko. Sedel je, odložil torbo, se nagnil k meni in rekel: »Gospod Demartini, rad bi vam povedal, da sem pravi človek za to službo.«
»Oh, odlično,« sem rekel. »Upam, da nimate nič proti, če vam postavim nekaj vprašanj. Če bi vam dal pet milijonov dolarjev, kaj bi naredili z njimi?«
Takšnega vprašanja ni pričakoval. Za hip je pomislil, nato odgovoril: »Če bi dobil pet milijonov dolarjev in mi ne bi bilo treba več delati za denar, bi začel izdelovati pohištvo. Zelo rad delam z lesom.«
»Hvala, to je vse.« sem hitro končal pogovor.
Vstal sem in mu segel v roko. Možakar je bil videti povsem zbegan.
»Je intervjuja konec? Tako hitro ste se odločili?
»Da,« sem odvrnil. »Niste pravi za to delo.«
»Ampak, prepričan sem, da bi vam lahko zelo koristil. Dober organizator sem… Kako se lahko odločite na podlagi odgovora na eno vprašanje?«
»Preprosto,« sem mu pojasnil, »če ste res tako dober menedžer, kot pravite, zakaj si niste življenja že zdavnaj uredili tako, da bi lahko delali tisto, kar počnete najraje? Če uživate v tesarjenju, zakaj se niste odločili za ta poklic? Če ne zmorete dobro upravljati niti svojega življenja, kako lahko pričakujete, da vam bom prepustil upravljanje svojega podjetja?«
Strmel je vame, čez čas pa je navdušeno rekel: »Dobro vprašanje. Ujeli ste me. Razumem, zakaj mislite, da nisem pravi za vas.«
Avtor: John Demartini, Učinek hvaležnosti
