Potovanje duše

OGLAS

Se bojite smrti? Se sprašujete, kaj bo z vami, ko boste umrli? Je mogoče, da duša prihaja od nekod drugod in se po smrti telesa tja vrne – ali so to le pobožne želje, ki jih poraja strah?

Protislovje je, da moramo od vseh živih bitij samo ljudje zatirati strah pred smrtjo, da lahko bi živeli normalno. In vendar nam naši biološki vzgibi nikdar ne pustijo pozabiti na to poslednjo nevarnost bivanja. Ko se staramo, se začne podoba smrti izraziteje zarisovati v naši zavesti. Celo verni ljudje se bojijo, da je smrt konec osebnega obstoja. Z največjo bojaznijo nas navdaja misel na nič, s katerim bo smrt končala vse naše povezave z družino in prijatelji. Zdi se, da konec življenja jemlje smisel vsem našim ciljem.

Če bi bila smrt res konec vsega, bi bilo življenje res nesmiselno. Vendar nosimo v svoji notranjosti moč in sposobnost, da dojamemo onstranstvo, začutimo povezanost z nečim višjim in zaslutimo nesmrtno dušo.

OGLAS

Če imamo dušo, se seveda postavlja vprašanje, kam gre po smrti. Ali zunaj snovnega vesolja obstajajo nekakšna nebesa, polna inteligentnih duš? Kakšna so? Kaj počne duša, ko pride tja? Obstaja vzvišeno bitje, ki skrbi za ta raj?

Ta vprašanja so stara toliko kot človeštvo – in za večino še vedno ostajajo skrivnost. Pravi odgovor o skrivnosti posmrtnega življenja ostaja večini nedostopen za duhovnimi vrati.

Vzrok je naša amnezija o identiteti duše; ta amnezija je na določeni ravni seveda potrebna, saj pomaga utelešeno dušo povezati z možgani telesa. Danes široka javnost pozna pripovedi klinično mrtvih ljudi, ki so jih uspeli oživiti: opisovali so dolg predor, močno svetlobo in celo bežna srečanja s prijaznimi dušami. Vendar nobena teh pripovedi, zapisanih v številnih knjigah o ponovnem utelešenju (reinkarnaciji), ne omogoča več kot prebliska vsega, kar je mogoče vedeti o življenju po smrti.

Vhod v svet duš

Tisočletja so ljudje v Mezopotamiji verovali, da ležita vhod v nebesa in izhod iz njih na nasprotnih koncih velike krivine Rimske ceste, imenovane Reka duš. Po smrti so morale duše počakati do odprtja Strelčevih vrat in jesenskega enakonočja, ko sta dan in noč enaka. Reinkarnacija na Zemljo pa je bila mogoča le med pomladanskim enakonočjem skozi izhod Dvojčkov na nočnem nebu.

Moji klienti pripovedujejo, da je selitev duš v resnici mnogo preprostejša. Predor, ki se pokaže, ko zapuščajo Zemljo, je vhod v duhovni svet. Čeprav duša zapusti telo brez težav, se mi zdi, da je vstopanje v duhovni svet skrbno odmerjeno dogajanje. Pozneje, ko se vrnemo na Zemljo, v novo življenje, je pot mnogo hitrejša.

Posamezniki opisujejo lego predora glede na Zemljo nekoliko različno. Nekateri pravkar umrli vidijo, da se odpre ob njih, prav ob telesu, drugi pravijo, da se pred vstopom vanj dvignejo visoko nad Zemljo. Vsekakor je čas, ki ga duša potrebuje od trenutka, ko zapusti Zemljo, do vstopa v predor, zanemarljiv.

Prihod domov

Kako spoznamo prijateljske duhove, ki nas pričakajo po smrti, če je srečanje z njimi tako pomembno?

Opisi mojih klientov o tem, kakšne se duše v duhovnem svetu zdijo ena drugi, se v hipnozi zelo skladajo. Duša se lahko kaže kot gmota energije, lahko pa njena neorganska energija privzame tudi človeške značilnosti. Duše za komuniciranje med seboj pogosto privzamejo katero od prejšnjih življenjskih oblik. Takšna projekcijska uporaba človeških oblik pa je le eden od neštetih videzov, ki jih lahko duše nadenejo svoji temeljni energijski snovi.

Pozneje, v 6. poglavju, opisujem drugo lastnost identitete duš – posebno barvno avro. Večina preiskovancev pove, da je prva oseba, ki jo srečajo v duhovnem svetu, njihova osebna vodnica. Toda po katerem koli življenju nas lahko pričakajo tudi bližnje duše. Vodnice in bližnje duše niso eno in isto.

Če prihajajoča duša zagleda nekdanjega sorodnika ali bližnjega prijatelja, vodnice najbrž ni na prizorišču. Kljub temu ugotavljam, da je ponavadi zelo blizu in na svoj način spremljajo prišlekov vstop. Duša v naslednjem primeru je pravkar vstopila skozi vrata duhovnega sveta in srečala napredovalo bitje, ki je očitno imelo z njo tesne zveze v dolgi vrsti preteklih življenj. Čeprav ta bližnja duša ni njena glavna vodnica, jo čaka, da jo pozdravi in ljubeče spodbudi.