Strah nas vkleni in potem nam vlada. Ima več verig na katere so pogosto privezane naše »globoke potrebe«. Veš katera oblika strahu je lahko prisotna v tvojem življenju in življenju tvojih bližnjih?
Dr. Susan Jeffers prvi, da je največja nevarnost, s katero se srečamo na poti osebnostnega razvoja, strah. Jedro vseh strahov, ki jih doživljamo, je strah pred življenjem oz. strah, da se ne bomo mogli soočiti s spremembami, ki jih bo prineslo življenje.
Kakšno obliko in obseg bo strah zavzel v življenju posameznika, je po mojem mnenju odvisno od našega temperamenta in posledic izkušnj preteklih strahov. Poleg zgodnjega otroštva (npr. travme in frustracije pri zadovoljevanju potreb), je izvir našega jedrnega strahu lahko tudi porod (npr. porodna travma), prenatalno obdobje (npr. stresa, ki smo ga doživljali v materinem trebuhu) in predhodna življenja (npr. travmatične smrti). Po teh izkušnjah, ki nas zaznamujejo, smo za posamezne strahove manj odporni.
Čeprav verjetno vsak človek občutek strahu doživlja edinstveno, pa ima posamezna oblika strahu tudi nekatere podobnosti, ki oblikujejo osebnost posameznika na način, da se dobro v njem izrodi. Primeri:
- Strah pred neuspehom: Ljudi, ki so bolestno tekmovalni, pogosto vodi strah pred tem, da bi ne bi bili »neuspešni«, zato jih strah vodi v primerjanje in tekmovanje z drugimi. Varni so le, če so »bolj uspešni«. Ker ima vsak človek svojo definicijo uspeha, ima ta strah pri različnih ljudeh več izrazov. Nekateri pogosto iščejo varnost s pretiranim kopičenjem materialnih dobrin in denarja, drugi v višjem družbenem statusu in tretji v moči in nadvladi drugih ljudi. Cilj »biti uspešen« pod vplivom tega strahu posvečuje uporabo vseh sredstev.
- Strah pred zapustitvijo: Ujetnike odnosov vodi strah pred tem, da bi bil zapuščeni oz. brez osebe, ki bi jih imela rada. Zdi se, da lahko dihajo samo skozi pljuča drugih ljudi. V sebi imajo občutek, da sami ne morejo živeti. Nekateri posledično ostajajo v nezdravih odnosih, drugi bežijo iz odnosa v odnos. Njihova veriga je prepričanje, da so varni le, če so v odnosu, zato pogosto naredijo vse, da jih drugi potrebujejo. Nekateri to uresničujejo tako, da mislijo namesto drugih ljudi pod pretvezo, da je to za njihovo dobro (t.i. moralisti) ali jih podkupujejo ali jim delajo vse mogoče usluge. Skrivajo se za masko »dobre duše«, vendar je njihova dobrota pod vplivom tega strahu pogosto le prikrita manipulacija.
- Strah pred nepopolnostjo: Mnoge perfekcioniste vodi strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri ali bi imeli napake. Strah jim ustvarja občutek, da lahko dihajo le, če je v njihovem življenju vse popolno in pravilno. Varnost svojega obstoja zagotavljajo u uresničevanju visokih standardov (npr. pri urejenosti sebe, svojega doma, pri delu ipd.). Hrepenijo po popolnem partnerju in razmerju. Njihova vrv je strah pred tem, da niso dovolj dobri/lepi/pametni/… ali da nimajo dovolj popolnih okoliščin, katere so za njih pomembne. Perfekcionizem pod vplivom strahu išče vedno nove napake, krši meje, zato na druge ljudi pogosto delujejo odbijajoče, sami pa so pogosto postajajo vedno bolj jezni in razočarani in žalostni, kar lahko vodi v depresijo.
- Strah pred izgubo v množici: Mnoge ekscentrike vodi strah pred tem, da bi se izgubili v sivini množice. Prepoznamo jih lahko že od daleč, ker po videzu in obnašanju izstopajo. Njihova veriga je prepričanje, da si dober le takrat, kadar si unikaten in drugačen od vseh ostalih. Čeprav je vsak človek unikaten, pa njihova edinstvenost pod vplivom strahu dobi ekstremne izraze in dimenzije, kajti le tako so navidezno varni pred izgubo sebe v množici.
- Strah pred odvisnostjo od drugih ljudi: Pri ljudeh, ki se razvijajo zgolj na področju intelekta, lahko biva strah pred odvisnostjo od drugih ljudi. Njihova veriga je povezana z znanjem in sposobnostmi. Kljub temu, da ti ljudje v življenju nakopičijo obilo znanja in so pogosto na svojem področju specialisti, pa jih njihovo lastno zanje pod vplivom strahu vodi v stanja, da zaradi enega drevesa spregledajo cel gozd. Težko prepoznavajo in izražajo svoja čustva. Zaradi občutka omejenosti virov, pogosto pretirano minimizirajo tudi svoje potrebe.
- Strah pred izgubo varnosti: Tradicionalistom, ki ne sledijo lastni intuiciji in ne grejo v korak s časom, pogosto vlada strah pred spremembo in izgubo varnosti. Njihova veriga izhaja iz prepričanja, da so varni v skupnosti – če bodo živeli skladno s tradicionalnimi pravili in izpolnili vse, kar se od njih pričakuje. Njihova varnost izhaja dela za skupnost in pričakovanja, da jim bo to povrnjeno na način, da se bodo izognili vseh težav oz. jim bodo drugi pomagali, če bodo sami rabili pomoč in podporo. Zaradi tega izgubijo avtentičnega sebe, medtem ko svoje življenje podredijo pravilom in ustvarjanju podobe popolnega člana skupine.
- Strah pred neprijetnostmi, konflikti in izgubami: Ljudje, ki niso v stiku s svojimi človeškimi potrebami in željami, so ljudje, ki ne zmorejo čutiti nič neprijetnega. Vlada jim strah pred konfliktom in izgubo. Pogosto verjamemo, da so močnejši in boljši od drugih, ker so se zmožni umakniti in po tem se bodo vse njihove težave s časom rešile. Ti ljudje pogosto bežijo v duhovnost in z močjo volje živijo duhovne vrednote, ker verjamejo, če bodo »dobri«, jim bo prizaneseno z nesrečami in težavami in bodo za svojo »duhovno držo« nagrajeni. Duhovnost je izgovor pred soočanjem z njihovo resničnostjo in odgovornostjo. Lažna skromnost, bežanje od svojih resničnih občutkov in žeja in osredotočanje le na lepe stvari, je lahko bolj znak duševne lenobe, kot pa prebujene duhovne dimenzije človeka.
Če ne poznaš svojega jedrnega strahu, ne poznaš svoje osebnosti. Kot pravi Buda, tri stvari ne zmorejo dolgo ostati skrite in to so sonce, luna in resnica.
Ko svoj jedrni strah enkrat poznaš, se z njim lahko soočiš. Kot piše dr. Jeffersova, pa je soočanje s strahom manj strašno, kot življenje s prikritim strahom.
