Pred dnevi mi je Tjaša iz uredniškega kroga Duhovnost.eu prijazno potrkala na moj ekran z informacijo o Blogu – Bi želela imeti svoj lastni Blog? Bi želela pisati, objavljati in deliti svoja razmišljanja?
Jaz? Moja razmišljanja? Imam kaj za povedati? Blog? Glb… – to so bile prve reakcije, katerim so sledile eksplozije otroškega veselja, razigranosti in vzhičenosti. Bil je trenutek pred odprtjem najljubše lizike, ko um pričara prekrasne okuse, ko se v ustih nabira slina, ko lahko opišeš okus lizike z vsemi mogočnimi barvami….
Seveda si želim!
Najprej pa prav lepo pozdravljam vse, ki boste brali, odgovarjali ali kakorkoli prispevali k življenju Bloga.
Blog – beseda, ki me zelo spomni na Brlog. Mogoče zaradi prihajajoče zime in vse krajših dnevov, ki kar sami vabijo v tišino, v mir, v toploto šala, ki me greje, ko pišem tele vrstice. Zraven mene je skodelica toplega, dišečega čaja – japonska češnja. In mala svečka.
Na okenski polici sedi Sheeba, mačje bitje, ki me gleda z velikimi zelenimi očmi. Njen pogled razkriva vprašanje »Le kaj zopet piše?« in pa »Kdaj bo prosta, da bom zopet lahko uživala v toplini njenega naročja?« Seveda si te njene misli lahko samo domišljam, a kaj pa, če je morda res?
Letošnjega maja sem se vrnila iz Nemčije, kjer sem 3 leta živela in ustvarjala v globinah Črnega gozda – Schwarzwalda. Bila sem eno z naravo, s čistim zrakom, z globokim mirom, ki je preveval vsak atom mojega bitja. Črni gozd je poln starodavnih magičnih prostorov, ki so tihi in živi pripovedovalci zgodb. Na teh mestih se čas dobesedno ustavi. Če zapreš oči in skočiš v svoje globine, lahko podoživiš del njihovih zgodb in skrivnosti.
Kako veš, da si prišel do magičnega mesta? Na enkrat se znajdeš v družbi ogromnih kamnov, ki velikokrat predstavljajo prave naravne skulpture. Eno takšnih lahko najdeš v kraju Yach, kjer sedem ogromnih skal mehko leži ena na drugi. In to sredi gozda, kjer se le ta na enkrat odpre topli jasi. Ko tako sediš in se čudiš, zaslišiš visoko nad seboj moč kril velike ptice, ki kot čuvaj preleti kraj. Takrat veš, koliko si velik-majhen. Takrat veš, da nisi sam. Veš, da je kraj živ. Veš, da si gost. Gost, ki je dobrodošel. V srcu začutiš hvaležnost. Milino. Do prostora, do zgodbe. Do Življenja.
Na pa že pišem… pa sem želela najprej pozdraviti! Torej
PRISRČNO POZDRAVLJENA, draga Bralka!
PRISRČNO POZDRAVLJEN, dragi Bralec!
Da bi nam vsem bilo prijetno lepo, toplo in radostno!
Objem, Barbara
