Od-Ločitev
Ločimo se od tistega, kar nam ne služi več.
Vzorec, ki ga nosimo v sebi, je lahko zakoreninjen v naših zaznavah od otroštva. Kako ga presekati?
Dovolite vprašanje: ste nemara še vedno nemočen otrok?
Že v tem stavku je pravzaprav odgovor – poznate kakega otroka, ki se počuti nemočnega?
Otrok verjame v sebe. Verjame v Življenje. Otrok verjame, da je možno VSE. Za otroka ni nič nemogočega. Jaz sem kot otrok tečnarila, da imejmo kmetijo kar v stanovanju… moj komentar mami, ki je seveda malo zmajevala z glavo, malo pa jo je moja domišljija zabavala, je bil: ”ni res, da se ne da – povej, da nočeš.” V moji glavi je bilo seveda vse izvedljivo (pujske v banjo v kopalnici, konja na balkon, kokoške pod jedilno mizo –in to je samo osnutek).
Smo se nasmehnili?
Zdaj pa resno – če nekaj ne verjamemo kot možno, se tega ne bomo lotili. Otrok verjame. Otrok želi poskusiti. Ja, tisto kar NJEGA zanima, ne kar bi starši od njega želeli (denimo naj poje solato). Mnogokrat pa nimamo širše vizije kako bi to pravzaprav bilo… kokoške pod mizo me verjetno ne bi osrečevale.
Otrok sebe dojema kot vsemogočega in Življenje kot darilo neomejenega.
Izkušnje so tiste, ki to prepričanje preoblikujejo in lahko prebudijo občutek nemoči (ker kokošk pod mizo pač ni).
Kak otrok ste bili? Kako so starši & okolica ravnali z vami? So vas spodbujali ali zavirali? In zakaj se danes obnašate kot, da ste še vedno ta otrok?
Ste odrasla oseba. NEODVISNA.
Jaz danes bi lahko imela kokoške pod jedilno mizo, ker ni ”mame”, ki bi rekla, da to pa res ne gre. Torej je moja odločitev in izbira.
Vse je naša odločitev in izbira.
Ko se odločimo, da je konec – je konec. Vsekakor pa določene spremembe potrebujejo čas, da se realizirajo. Lahko se ta hip odločim, da bi imela 3 kokoškice, pa se ne bodo kar materializirale iz zraka – bo treba h kmetu.
Dovolite, da uporabljamo ta pernati primer (nasmeh).
Spomnimo se na sanje, ki se nam niso uresničile kot otroku. Zakaj ne gremo h kmetu? Zakaj? Če smo presodili, da je nekaj tako pomembno, da bi nas osrečilo – torej, še vedno si tega želimo – zakaj ne delamo na tem? Tarnamo….. o ja, to pa gre.
Naši starši so delali kot so najbolje znali. Mislim, da ni mame, ki bi si dejala: ”o svojega otroka moram zatreti”. Otrok lahko določene vzgojne ukrepe dojema kot zatiranje, a verjemite, da so starši verjeli, da delajo dobro. Danes niste otrok. Zakaj se obnašate kot da mama s kuhovnico stoji nad vami?
In potem najpogostejši odgovor: ”težko je.”
PA KAJ !!
A živeti na način, ki vas omejuje je pa lahko? Nositi v sebi nepotešeno hrepenenje, bolečino, spomine in rane je pa lahko? Zavedajte se, da je VSE naša odločitev. Spomin je misel, ki jo vrtimo v glavi. Jaz se nič kaj namenoma ne spominjam učnih ur kemije ali plombiranja pri zobozdravniku… Seveda je podobno… Sami izbiramo kaj mislimo in kaj s tem počnemo.
Kam usmerjate svojo energijo in zakaj?
Ko se pojavi spomin, misel – je dobrodošla? Ne? Potem ji recite, ”draga misel, lepo od tebe, da si prišla (spet) mimo, upam da si dobro. Zdaj ti pomaham in želim srečno pot še naprej.” Nato se prisilite razmišljati nekaj drugega. Pa berite knjigo, če ne gre drugače.
VI in samo Vi ste gospodar svojega življenja.
Kako lahko numerologija pomaga?
Število 10 simbolizira REZ KARME in svež nov začetek, zato: vsak dan ob 10ih, vsakega 10. v mesecu in predvsem 10. oktobra v letu, lahko to energijo še dodatno izkoristimo. Recimo si: Dovolj je bilo neumnosti in POJDIMO…
