Bolj, ko spoznavam naravo – naj bo to pri delu na vrtu, ob zdravilnem sprehodu po gozdu …, bolj ponižna postajam in se zavedam, da pa res ničesar ne vem. Pa vendar me to opazovanje in odkrivanje osrečuje in še bolj povezuje s seboj. Kako čudežna je zemlja, kako lepe, pametne so rastline … Pravzaprav smo si z rastlinami zelo podobni – njihov izraz življenja se izraža na zunaj, naš navznoter, kar one izdihujejo, mi vdihujemo – in obratno.
Narava deluje po svojih zakonitostih in lovi ravnovesje na svoj način, navkljub našemu vmešavanju. V 21. stoletju smo polni sebe zaradi tehnološkega napredka, vendar se žal večina niti ne zaveda vseh (katastrofalnih) posledic, kaj šele resničnosti. Polni smo besed o prebujenosti in razsvetljenju, težimo v peto dimenzijo, ostajamo na ravni druge dimenzije – gledamo samo nazaj in naprej ter morda levo in desno. Kaj pa zgoraj in spodaj? V sami zemlji se skriva vse, kar potrebujemo za svoje zdravje! Zdravje zemlje odseva naše zdravje. V eni žlički zemlje se skriva 1000 živih bitij! In kdaj ste se ozrli v nebo in poiskali svojo zvezdo, se zahvalili za vse darove?!
Starodavna hindujska modrost govori: »Bog spi v kamnu, diha v rastlini, sanja v živali in se prebuja v človeku.«
Želim videti in vedeti in zato se mi je odkril povsem nov svet, skrit v naši zemlji, v vodi, v semenih … Morda je prišel pravi čas za poglobljena spoznanja za povezovanje drugih modrosti (tudi z vsebinami Anastasije in Fukuoke). Knjiga, ki me je globoko ganila (in me še – ker je še nisem prebrala do konca), ima čudovit naslov Zemlja, voda, seme in jo je spisal Anton Komat. Kako lepe misli so v knjigi! Zame so kot molilne jagode in pomen vrta sem začela doživljati povsem drugače! Pa še nekaj je pomembno (zame) – glasno branje v naravi. Poskusite!
Na zadnji strani knjige piše: »Od osamosvojitve smo zabetonirali 100.000 ha rodovitnih tal – četrtino kmetijskih površin! V zadnjih desetih letih je propadlo 16.000 malih kmetij – štiri vsak dan! Imamo največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v EU. Imamo najnižjo stopnjo samooskrbe s hrano v EU! Uvažamo dve tretjini hrane in 85% semen! Vse to ob dejstvu, da je prehranska varnost osnova nacionalne varnosti. Temelji varne prihodnosti naroda so trije: zadostna površina rodovitne prsti, neoporečni viri žive vode in ohranjanje semen tradicionalnih sort kulturnih rastlin. Toda zemlja umira, vodno obilje odteka in semena izumirajo. Če želimo preživeti, moramo varovati dragocene darove narave. O tem govori knjiga Zemlja, voda, seme.«
Komaj približno smo doumeli naravne zakonitosti, že težimo naprej v kvantni svet vse z namenom, da si pomagamo, da se prebudimo, se pozdravimo in se razsvetlimo! Takšne in drugačne meditacije in namere, ogromno tehnik, toliko, kolikor je duhovnih vodij. Ob tem me zajame cinizem ob pojavu še enega tako imenovanega duhovnega potrošništva.
Veliki misterij življenja je zelo preprost. Prav je, da si nekaj želim, da težim k uresničitvi, toda želja naj bi se dotikala tudi dobrobiti drugih ljudi, živali …
Imam varovalko, ima jo tudi narava: ta je, da naravne zakonitosti veljajo za vse, prav za vse enako! In ob vstopu v kvantni svet, četudi samo poškilimo in nam je dan vpogled, že delujemo, že vplivamo. Pa lahko sprejmemo odgovornost za to?
»Nikoli vam ni dovolj,« so besede iz preroških sanj prijateljice, ki je imela možnost srečanja z duhovnim očetom. Ta je v rokah držal Zemljo, iz oči so mu polzele solze in izrekel je … Ni vam dovolj. Mi pa bi vsi čim več vsega …
Smo dojeli lekcijo ob prvem valu razglašene epidemije? Se zavedamo bistvene težave ali se ukvarjamo zgolj s posledicami?!
Zagotovo poznate zgodbo iz grške mitologije o kralju Midasu. Bil je znan po svojem velikem pohlepu po zlatu in domišljavosti. Midas je nekoč storil uslugo Dionizi in ta mu je v zahvalo izpolnil željo, da se je vse, česar se je dotaknil, spremenilo v zlato. Kmalu je spoznal svojo nespametnost, da se je v zlato spremenila tudi hrana in pijača. Usodnega daru ga je pozneje rešil Dioniz – ta mu je svetoval, naj se okopa v reki, ki je kasneje zaradi tega postala zlatonosna. Midas se je spremenil, začel je sovražiti vsako bogastvo. Častiti je začel boga narave, Pana. Redno je preživljal svoj čas v naravi in se sprehajal po gozdovih.
Včasih me zajame (malodušje ni prava beseda, zato si izmislim novo) težko-dušje, ko občutim nemoč, ko mi je dano videti marsikaj, pa ne najdem pravega načina – kaj naj s tem storim. Ostanem brez besed, niti nimam vpliva, vendar ravnodušna tudi ne ostajam. Po svojih močeh poskušam povedati, spreminjati, se z ljubeznijo dotikati zemlje, hoditi po njej, da mi s šepetom razsvetljuje podplate … In potem hvaležno poberem sadove in jih použijem. Tako dobim potrebno energijo za svoje delo, ki ga opravljam s predanostjo, sploh ko se dotikam ljudi in njihovih duš …
Te vrstice ne božajo, te vrstice so glas zemlje, da bi se prebudili. Vsaka mati neguje, hrani in podpira ne glede na vse, tudi naša Mati zemlja. In ona želi, da bi bili vsi njeni otroci nahranjeni, izpolnjeni, da bi soustvarjali na njej, ne pa je ropali in izkoriščali za še več, da bi bili otroci varni …!!!
Torej … v nedeljo sem bila v gozdičku. Gozd je moje zavetje. Nikoli ne grem v to zeleno svetišče z namenom plenjenja, vendar vedno najdem nekaj, kar mi polepša jedilnik … hodila sem po čudovitem mahu, božala prelepe praproti in uživala v igri sonca in vej … Zelenje me je obdajalo in osrečevalo. Našla sem čudovite jurčke pa tavžentrožo … in potem sem začutila v ozračju nekaj temnega, žalostnega … Naletela sem na skupino beguncev, prestrašenih mladih fantov. Sedeli so stisnjeni skupaj in komarji so jih dobesedno žrli. Takoj sem segla v nahrbtnik po (tisti dan narejeni domači) repelent in jim ga predala. Bila sem z njimi nekaj časa, jih poslušala, jih razumela, kolikor sem zmogla, jim dala tisto, kar sem imela … »Thank you sister, God bless you,« me je spremljalo in zajokala sem … Nekaj trenutkov zatem že srečala avtomobil s policisti …
Vprašanje, ki si ga je zastavil marsikdo v tem ‘korona času’
Kaj je moja vloga v tem svetu, ali moja vloga pripomore k dobrobiti življenja, kaj želim doseči?
Kaj mi bo dalo vedeti, da sem to dosegla?
In … vedno lahko spremenim svojo vlogo v tem svetu. Lahko sem soustvarjalec, soustvarjalka.
Vsak je odgovoren najprej zase in potem za svet okoli sebe. Vsak, še tako majhen korak šteje, vsak ljubezniv pogled, izraženo sočutje in jasen »dovolj je tega«! Po moje je prišel čas, da se začnemo ukvarjati z bistvenimi stvarmi v življenju – s tistimi neminljivimi!
Helena Cesar
