Prebujena oseba ve, kdo v resnici je

Prebujena oseba ve, kdo v resnici je

Kakšna je razlika med običajno in prebujeno osebo?

Prebujena oseba ve, kdo v resnici je, in se je predala povsem drugačnemu razlogu za življenje. To je v zameno ustvarilo povsem nov način pomikanja skozi svet. Medtem pa je oseba, ki se še ni prebudila, ki jo bomo ohlapno opisali kot mesečnika, človek, ki mu ni jasno, kdo je ali zakaj je v resnici na zemlji, ki mu ni jasno, kaj Bog želi in ali Bog sploh je in kaj je duša in ali sploh ima dušo. Takšna oseba je ločena od življenjskega poslanstva samega. Tisti, ki so prebujeni, so povezali svojo dušo s svojim umom.

Um ohranja izkušnjo vsega, na kar je naletel od trenutka, ko je bil aktiviran. Predstavlja si, da je to znanje, vendar pa gre zgolj za spomin na izkušnjo, ki jo je doživel. Medtem pa je duša vir vsega znanja in vsega zavedanja.

Prebujena oseba je povezala zavedanje duše z izkušnjo uma, da je ustvarila vmesno mesto, ki ga imenujemo zavest. Prebujena oseba se torej visoko zaveda, kaj je resnično v vsakem trenutku življenja: kdo je, zakaj je tukaj in zakaj so stvari takšne, kakršne pač so. Ko uporabi zavedanje svoje duše za odgovor na ta vprašanja, se odziva na dogajanje povsem drugače, kakor so pokazali vsi mojstri, ki so kdaj stopali po tem planetu.

Kakšna je duša v odnosu do Svetlobe?

Duša je sij božje Svetlobe v posamičnem izrazu božanskosti, ki ga doživljamo kot samega sebe. Če smo pretirano skromni in svojo Svetlobo skrivamo pod mernikom, če ne dovolimo, da Svetloba duše zasije, če se ne trudimo namerno in zavestno dostopati do Svetlobe, ki prebiva v nas, bomo živeli v temi.

To ne pomeni, da bomo slabi ljudje ali da bomo imeli grozljive izkušnje. Pomeni zgolj, da se bomo skozi življenje sprehajali, kakor da bi imeli prevezo čez oči ali vsaj kakor da bi imeli konjske plašnice. Konju moramo nadeti plašnice, če želimo, da se pomika skozi natrpano vas, ker bi sicer postal hudo nemiren, saj lahko s perifernim vidom zaznava vse okoli sebe. Plašnic konju ne nadenemo zato, da bi ga oslepili, temveč da bi mu omogočili gledati naravnost predse. Duša se razodene, ko so odpravljene človeške zaznave. Tedaj sprevidimo vse in če ne razumemo, kaj gledamo, se bomo prestrašili.

Več v knjigi Svetloba – Knjiga modrosti >>

Skozi življenje se navadno pomikamo s plašnicami, ker se počutimo varnejše, ko zremo naravnost predse in se pomikamo k naslednjemu pomembnemu cilju malega jaza. Ko nekoč plašnice snamemo, počasi uvidimo, kaj sploh pomeni biti na zemlji. Nič več nas ne skrbijo vsi nepomembni, malenkostni mali cilji, ki bodo samodejno poskrbeli sami zase, če si le dovolimo pomikati se skozi življenje zaradi resničnega razloga, zaradi katerega smo tukaj.

Duša, Svetloba v nas, nas obvešča, da je resnični razlog za naše bivanje tukaj ta, da bi širili Svetlobo, ki bo nato zasijala na vse, katerih življenja se dotaknemo, da se bo božansko izrazilo in bo doživeto skozi vsako živo stvar.

Smisel človeškega življenja je, da dovolimo Bogu izkušati božansko skozi vsako misel, delovanje in dejanje, da iz navadnega naredimo izredno. Bog doživlja božanski jaz skozi izkušnjo izražanja samega sebe.

Ljudje me sprašujejo: »Kaj za vraga to pomeni?« Pravim jim: »Vedeli boste, kaj pomeni, če se le sprehodite po cesti in si ob tem zastavite naslednje vprašanje: ‘Kako moje trenutno početje služi načrtu moje duše?’« In ljudje mi odgovarjajo: »No, s tem je že vse lepo in prav, ampak kakšen pa je načrt moje duše?«

Jaz pa pravim: »Načrt vaše duše je doseči popoln izraz božanskega, ki leži v vas.« Mar ni to natanko tisto, kar je storil vsak izmed mojstrov? V resnici niso počeli ničesar drugega.

V vseh izročilih je šifrirano znanje o duhovni energiji, znani pod imeni kundalini, či, šakti in drugimi.

Kako lahko to energijo prebudimo? In kaj se zgodi, ko se zares začne gibati?

Ko se ta energija začne gibati, začnete spoznavati, da resnično ne potrebujete ničesar, da bi bili popolnoma srečni, da ne zahtevate ničesar, da bi bili popolnoma zadovoljni s svojim življenjem, in da nikoli ne prosite za nič od nikogar, nikjer.

Tako se začnete pomikati skozi svojo vsakdanjo izkušnjo povsem drugače.

Ko začutite omenjeno energijo kundalini, kako se dviguje v vas, dobesedno postanete druga oseba. Postanete tisto, kar v resnici ste, ali pa ste vsaj deležni prebliskov o tem, kdor v resnici ste – v nasprotju z namišljeno osebo, za katero smo si vsi domišljali, da moramo biti, če naj bi preživeli – kajti oseba, ki vidi in čuti to energijo, ki se dviga v njej, razume, da ne gre več za preživetje. Razume, da ni mogoče ne preživeti in da je zdaj, je bila od nekdaj in zmeraj bo večna Bit.

Ko je potreba po preživetju nekoč odslovljena iz izkušnje uma, ima duša dovolj prostora in svobode, da izrazi svojo pravo naravo. Tedaj začnemo stopati po svetu povsem drugače. Nič več nismo pod stresom in se ne naprezamo, nič več ne tekmujemo, nič več ne iščemo prednosti, ničesar več ne potrebujemo, ničesar več si ne želimo in za nič več ne prosimo. Preprosto stojimo v prostoru življenja in vprašujemo eno samo stvar: »Kako ti lahko služim, kako te lahko ljubim, kako sem lahko tu, ob tebi, tako, da boš natanko vedel, kdo v resnici si?«

To prebujenje je bilo doslej skrito in je sveto znanje, zakaj je torej zdaj bolj dosegljivo prav v tem obdobju na zemlji?

Zdaj je bolj na voljo kakor kdaj koli prej, ker sta se človeštvo in tehnologija razvila do točke, ko imamo na razpolago sredstvo komunikacije, ki je hitrejše od kakršne koli cenzure, ki bi nam jo vsiljevale vlade ali politični režimi. Otroci mladih ljudi v današnjem svetu bodo prva povsem osvobojena generacija, ki si bo lahko v trenutku ogledala, kaj v svetu je res, ne da bi ob tem prehajala skozi filtre svojih starejših bližnjih. Dandanes ima povprečna mlada oseba dostop do več informacij kot predsednik ZDA pred petnajstimi leti. To je dejstvo. Človeštvo je torej prestalo komunikacijsko revolucijo in pridobilo takojšnji dostop drug do drugega in do skupne vsote človeškega znanja s pomočjo klika na računalniški miški.

Nekateri totalitarni režimi iščejo način, kako bi znova zaprli Pandorino skrinjico in preprečili dostop do informacij, da bi lahko vnovič obvladovali množice. Razlog, zaradi katerega prihaja do tega prebujenja po vsem svetu, je ta, da smo prebili komunikacijsko oviro, ki nas je nekoč ustavljala. Celo človek v Zimbabveju dandanes lahko uporabi internet in dostopa do informacij, ki mu odpirajo zavedanje tako, kakor celo pred nekaj leti ne bi mogel niti sanjariti. Hitrost sprememb je dokaj osupljiva.

Zakaj se to dogaja zdaj?

Našli smo sredstvo, s katerim lahko obidemo strukturo moči, tako da nam nič več ni treba izkušati življenja skozi filtre tistih na položajih oblasti.

Svetloba je od nekdaj prihajala na planet. Ne drži, da bi Svetloba rekla: »Veste kaj, pa jim dajmo več v letu 2012, kot so imeli leta 1952, ker si v letu 1952 res niso zaslužili toliko.«

Svetloba je konstanta, ne spremenljivka. Le kakšen razlog bi sploh imel Bog, da bi zdaj na zemljo pošiljal več Svetlobe?

Od nekdaj je bila tukaj v svoji polnosti. Gre le za zmožnost določene vrste, da prepozna in se začne zavedati tistega, kar je bilo od nekdaj navzoče. Bog se ne deli proporcionalno glede na to, katero leto se piše. Modrost se ne deli proporcionalno glede na koledarski datum. Svetloba je žarela in sijala vso večnost in tako bo tudi za vekomaj.

Če stojite v globoki senci in nato zakoračite na čisto sončno svetlobo, ali bi mar rekli: »Zakaj se je sonce nenadoma odločilo zasijati?« Ali pa bi rekli: »Oooo, saj vendar sije od nekdaj, le jaz sem stal v senci.« V resnici je dokaj preprosto.

V svojih zgodnejših časih civilizacije na tem planetu – denimo v obdobju Atlantide – smo vse to vedeli. To ni novo znanje. Gre za cikličnost. Svetloba sije od nekdaj, pa se je zavedamo, ali pa ne. Prestali smo časovno obdobje, ko nismo vedeli niti polovice tega, kar vemo zdaj. To imenujemo obdobje mračnjaštva. Skozi obdobje mračnjaštva se nismo prebijali zato, ker Boga ali Boginje ne bi bilo tam, da bi sijal ali sijala s svojo Svetlobo. Skozi obdobje mračnjaštva smo se prebijali zato, ker smo si bili nadeli plašnice. To ni čas, ko Svetloba sije svetleje, temveč je čas, ko odpiramo oči, da sprevidimo tisto, kar je že ves čas tukaj.

Povzeto iz knjige Svetloba – Knjiga modrosti >>

 

Deli to s prijateljem