Prebujenje

OGLAS

V družbi obstaja več načinov komunikacije. Eden od njih je tisti, ki je najbolj pogost med ljudmi, tisti namreč, v katerem ljudje opisujemo sebe in svoja lastna čustva in na veliko razglašamo kakšen bi moral biti svet in drugi, da potem sebe lahko postavimo v nek kontekst. A dobro je ob tem ne pozabiti, da pravzaprav le opisujemo sebe.

Kdo pa smo pravzaprav mi? Smo to kar govorimo? Naše želje? Občutja? Čustva? Vsak od nas pač gleda na svet skozi svojo optiko in si ga pričara na takšen način, kot misli, da ga vidi. A le malo od nas se zaveda, da tega sveta ne opisuje z vidika kakšen le-ta pravzaprav je, temveč z vidika, kakršnega nam čarajo naše zaznave, torej čustva, občutki, misli, koncepti, ideje o njem ipd.

Vsak od nas ima drugačno predstavo o tem kakšen je svet. Življenje nas je naučilo oz. smo se skozi opazovanje in poslušanje naučill sami, kako naj dojamemo svet, da bomo lahko ustvarili v življenju to, kar smo si v glavi začrtali. Seveda se zdi, da je bila najprej misel, ki nas je navdala, da bomo nekaj počeli oz. uresničili v življenju, a to misel je obudil občutek, ki ga želimo v življenju čutiti in okoli vsega tega se je spletla cela zgodba naše prihodnosti.

OGLAS

Koncept našega življenja je iz dneva v dan postajal bolj trden bolj kot se je ideja širila in postajala trdna. To, da bom uspešen v življenju je pripeljalo v moje življenje celoten način življenja, kako to biti in seveda vse recepte, kako se stvarem streže in iz svojega življenja smo naredili celotno religijo, ki ji sledimo na takšen ali drugačen način. Kar naenkrat dobiva vse kar počnemo v življenju pridih po celotnem konceptu uspešnosti, materinstva ali česar koli smo se že oprijeli in le-to sprejeli kot koncept oz. način našega življenja.

Pa ste vedeli, da ko komuniciramo s svetom, da ves čas opisujemo svoja čustva? Ne? No, pa poglejmo…

Predsednik vlade in njegovo ravnanje oz. ravnanje njegove vlade povzroča v našem telesu neka čustva in ko se izrazimo jih opišemo skozi besede. Seveda s tem tudi opišemo svoj način življenja, vse ideje, ki jih gojimo o človeku, koncepte, kako gledamo na življenje samo ipd.

Je že kdo pomilsil, ali je predsednik, vlada in njen način ravnanja v resnici takšna, kot nam jo kažejo naša čustva? Ali pa s tem le opisujemo sebe oz. svoja čustva, ki smo si jih tako pridno gojili vsa ta leta in to kar opisujemo nima nobene zveze s tem kar opisujemo, namreč s predsednikom, vlado in njenim načinom ravnanja?

Je že res, da stvari v zunanjem svetu morda ne delujejo kot bi morale, a to še ne pomeni, da so takšne, kot jih mi dojemamo. Mi namreč dojemamo le-to, kako nam zunanje razmere opišejo naša čustva, ki se prebudijo v našem telesu.

Tu imamo torej srečanje dveh resničnosti. Ena je tista, ki deluje zunaj nas in ena je tista, ki deluje znotraj nas. Tisto kar se odvija zunaj nas, na tisto ravno nimamo vpliva s tem kar se dogaja znotraj nas. Je pa zanimivo, da ko prevzamemo odgovornost za to kar se dogaja znotraj nas in začnemo to izražati in govoriti temu, kar se dogaja znotraj nas, da zavajamo sami sebe.

Ker, pravzaprav, ko govorimo, ko govorimo karkoli, najprej to govorimo sami sebi. Vse namreč kar čutimo v telesu in le to izrazimo v svet, npr. ko vidimo, da gospodarska situacija v državi ni ok in to vzbuja v našem telesu čustvo tesnobe in nezadovoljstva in le-to prelijemo v misli, ki potem izrazijo negodovanje, se zgodi naslednje. Čustvo tesnobe in nezadovoljstva najprej občutimo mi sami v svojem telesu in ko se to zgodi v bistvu še malo dodamo k čustvu, ki ga že tako ali tako čutimo še malo veš istega čustva. In potem…

Potem smo samo še bolj tesnobni in nezadovoljni. In to samo zaradi tega, ker smo se nekoč naučili, kako mora izgledati življenje in kako moramo odreagirati na to, kar se nam kaže kot življenje. V bistvu ves čas, dokler se seveda v popolnosti ne ločimo in zaživimo ločeno od tega kar čutimo v telesu, čustvih, občutjih ipd. živimo v neki zgodbici, ki smo si jo ustvarili sami, ker smo želeli, da bi naše življenje nekoč bilo takšno in takšno.

Zanimivo je življenje, ko odkrijemo, da je pravzaprav to, kar imamo za resničnost, pravzaprav le to, kar smo mislili, čutili, čutili ipd., da je življenje. In ko se to zgodi, da namreč prepoznamo, kaj se dogaja, imamo na razpolago eno novo izbiro. Lahko se namreč, če seveda to želimo, premaknemo bližje k resnici oz. temu, kakšen pravzaprav svet je in pustimo delček ali pa ves svet, kot ga je »sanjal« naš um in začnemo početi to, zaradi česar smo se v resnici rodili.