Kako do duševnega zdravja?

Krivice in travme so sestavni del življenja. Čeprav jih ne moremo pozabiti, lahko njihovo bistvo razumemo, jih predelamo in se od njih čustveno odmaknemo.

To je po mnenju strokovnjakov edina zanesljiva pot iz ujetništva čustvenih bolečin, ki izhajajo iz nenehnega podzavestnega podoživljanja travm iz otroštva in ki vplivajo na nastanek številnih depresivnih in nevrotičnih stanj pri odraslih ljudeh.

Psihiatri že dalj časa opozarjajo na skokovito rast števila duševnih motenj pri odraslih. Trdno duševno zdravje naj bi bilo v zahodnih državah prej izjema kot pravilo. Čedalje več ljudi se zateka v psihiatrične ordinacije zaradi ponavljajočih se depresivnih stanj ter težjih ali blažjih oblik nevrotičnosti, občutij tesnobe, praznine, manjvrednosti … Dejstvo je, da je trpljenje sestavni del človeške narave in da se mu ne moremo v celoti izogniti.

OGLAS

Toda ni res, da nas vsako trpljenje bogati z novimi izkušnjami in z zrelostjo, tako kot vsaka čustvena bolečina ne prispeva k osebnostni rasti. Čustveno trpljenje, ki nas hromi v vsakodnevnem življenju in nas odvrača od ustvarjalne samouresničitve, nima nobenega smisla; to je nesmiselno trpljenje, nekakšna odvečna prtljaga, ki ovira naš obstoj. Zato ga moramo prepoznati, analizirati in se ga znebiti, poudarjajo strokovnjaki. Da bi to lahko storili, moramo razumeti njegov izvor. Poglobiti se moramo v svojo zgodovino in odkriti dogodke, ki so nas kot otroka še posebno zaznamovali in v nas pustili neizbrisne sledi.

Premagani bojevnik

Čeprav je stroka že v minulem stoletju ugotovila povezanost med doživljaji v otroštvu in vedenjskimi vzorci odraslih ljudi ter dokazala, da je izvor številnih duševnih motenj v človekovih najnežnejših letih, se še vedno premalo zavedamo posebnosti psihološkega življenja otrok. Če bi se jih, številni starši zagotovo ne bi povzročili tako globokih brazgotin v nežnih dušah svojih otrok, katerih svet je povsem različen od sveta odraslih. Zato velja opozoriti na nekatere najpomembnejše ugotovitve, ki nam pomagajo laže razumeti naše lastno doživljanje – tako v otroštvu kot v odrasli dobi.

Otrok je v celoti izročen staršem, brez možnosti samoobrambe in postavljanja jasnih meja med njim in okoljem. Vse dobro, kar se mu zgodi, sprejema kot potrditev svojih sposobnosti, kot izraz samega sebe. Iz prejete starševske ljubezni ustvarja ljubeče, varno jedro, ki je temelj njegove življenjske moči in občutja polnosti. Srečen otrok čuti, da je dober, da osrečuje ljudi, ker je ponotranjil njihovo ljubezen. Otrok sproščeno pokaže, kdo je, če se lahko izraža brez previdnosti, brez prisilnega prilagajanja in če je njegovo izražanje nekomu pomembno. Otrok s tem občuti, da je njegova narava pomembna, ljubljena. Če se otroku zgodi kaj hudega, bolečega, to razume kot izraz sovražne sile, ki je v njem samem, sebe pa občuti kot mehanizem, ki proizvaja bolečino.

Nesrečen otrok ima občutek, da je slab, da onesrečuje druge, saj je sovražnost in zlonamernost okolja ponotranjil in prevzel kot svoje bistvo. Pri tem velja poudariti, da je nasilje nad otrokom vse, kar uničuje njegovo srečno občutenje sebe in sveta – to velja tako za telesno nasilje kot za različne oblike verbalnega nasilja, psihološke zlorabe in zanemarjanja. Poleg tega v otroku, ki je izpostavljen različnim oblikam trpljenja, poteka hud notranji konflikt med sovraštvom do staršev, povzročiteljev krivic, in močjo navezanosti nanje, ki izhaja iz njegove nebogljenosti. Ta čustva povzročijo ločenost od staršev in ga pahnejo v notranjo samoto. Prav ta konflikt in iz njega izhajajoča bolečina je izvor najglobljih čustvenih stisk. Namesto pristne identitete, ki pomeni odprtost za lastne nagibe, človek razvije zamorjeno identiteto, v katerem temelju je občutje brezupne življenjske poraženosti.

Strta samopodoba

Otrok, ki preživi otroštvo v sovražnem, neodzivnem okolju in notranji samoti, ob odsotnih ali čustveno hladnih in zavrtih starših, je tuj samemu sebi; odpove se najgloblji komunikaciji s seboj. Strokovnjaki poudarjajo, da otroka veliko bolj kot posamezni travmatični dogodki ogroža neprimerno splošno vzdušje, v katerem odrašča, saj ga prizadeva na vedno isti način. Zlasti pomembno je obdobje med četrtim in šestim letom, ko se otrok zave svoje vloge v življenju, svojega pomena in veljave v očeh drugih.

V otroku, ki se čuti neupoštevan, ki živi v brezbrižni okolici, se razvijeta strah pred zapuščenostjo in občutek ogroženosti, ki mu nikoli ne bosta dovolila, da bi izrazil svojo resnično notranjost. Zato tak otrok razvije posebno obliko obnašanja, posebno vlogo, s katero se kaže ljudem, da bi povečal zanimanje zase. Ne obnaša se več naravno. Notranja praznina, razkorak med resnično vsebino in igrano vlogo, je vzrok za osnovno motenost, v katere ozadju sta pomanjkanje zaupanja vase in občutek manjvrednosti.

Še posebno razdiralno učinkuje grobo oviranje otrokovih poskusov, da bi se podjetno uveljavil v svojem okolju; enako velja za nasilno podrejanje in sramotitev, ki ju otrok doživlja kot ponižanje. Tak odnos staršev vodi k zlomu volje ter temeljnemu nezaupanju do sebe in svojih nagibov. Zlom volje pomeni razočaranje otroka nad samim seboj, to pa lahko pohabi voljo do te mere, da otrok ne najde več poti do vzvodov zdrave volje in osebnega dostojanstva.

Nad to ugotovitvijo bi se morali še posebno zamisliti Slovenci, saj je za mnoge slovenske starše značilen vzorec vzgoje, ki temelji na nečastnem podrejanju otrok. Starši se pogosto ne zavedajo, kako pomembno je ohraniti in negovati otrokovo samozavest, podjetnost in temeljni občutek lastne vrednosti. Rezultat take vzgoje so pasivni, nepodjetni ljudje s strto samopodobo, nesuvereni posamezniki, ki so lahek plen manipulacij, saj nenehno iščejo vzornike in instant odrešitve zunaj sebe.

Opozarjati nase je nevarno!

Temeljno sporočilo, ki ga dobi zanemarjen, telesno ali duševno mučen otrok, se glasi: Opozarjati nase je nevarno! Notranje zlomljen otrok in pozneje odrasel, samemu sebi odtujen človek ne pozna svoje prave identitete in ne zna spoštovati svojih ustvarjalnih sil. V sebi nosi praznino, ki se nikoli ne napolni. Tak človek se ne more osredotočiti na svojo identiteto in trdno jedro v sebi, obenem pa ni zmožen sprejemati ostrine in kritičnosti drugih brez občutka ogroženosti in tesnobe, saj ga vse življenje spremlja občutek nezaščitenosti pred življenjem in izgubljenosti v svetu.

Človek, ki je bil v otroštvu tako prizadet, pozneje ob vsaki kritiki podoživlja svojo nezaščitenost. Vsaka žaljiva beseda ali naključen kritični pogled neznanca ga lahko hudo prizadene in povzroči bolečino. Človek, ki je bil v otroštvu globoko ranjen, ki ni bil upoštevan in je živel v brezbrižni okolici, namreč tudi pozneje, kot odrasel, gleda svet s preplašenimi očmi svojega otroštva.

Svet, ki otroka ne jemlje resno, ki ne upošteva njegovih interesov in ga obravnava kot nepomembnega, otrok doživlja kot zapleten, kaotičen in nepravičen. Okolje, v katerem ne najde zrelih vzorov za svoj razvoj, mu onemogoči orientacijo. Zato se v njem pojavi bojazen pred zahtevami realnosti, ki jih ni mogel sprejeti, saj se ni naučil prepoznati svojih možnosti in meja, zato pride do razvoja labilnega samozaupanje in občutka lastne vrednosti, ko človek niha med precenjevanjem sebe in občutji manjvrednosti. Negotovost in izgubljenost sta posledica dejstva, da človek v sebi nima trdne opore, zato je pri ocenjevanju lastne vrednosti povsem odvisen od zunanjega priznanja.

Neugodje kot vsebina življenja

Opisali smo vzroke, zaradi katerih se razvijajo različne oblike zavrtosti, ki se odražajo na področjih, na katerih je človek v svojem razvoju doživel največ neugodja in trpljenja. Tako postane neugodje pretežna vsebina človekovega doživljanja, cilj vseh njegovih dejavnosti pa zmanjšanje ali odstranitev tega neugodja. Ta težnja postane latentna sila, ki vpliva na vse vedenje in ga onemogoča pri polnem, ustvarjalnem vsakodnevnem udejstvovanju. Stiska, ki jo občuti tak človek, stopnjuje notranjo napetost, ta pa ga sili k iskanju izhoda, sprostitve.

Zavrt človek ne zmore biti primerno dejaven, saj mu to povzroča težave in neugodje. Zato se mu zdi življenje vse manj privlačno, to pa ga odvrača od aktivnega delovanja. Zaradi razočaranja se umakne v pasivnost in išče nadomestna zadovoljstva v sebi, to pa povzroči nadaljnjo pasivizacijo, nedejavnost, ko se človek odreče dejavnemu življenju, ker mu tako ni treba vlagati naporov za dosego ciljev, ni mu treba tekmovati z drugimi ljudmi in tvegati neuspeha.

Prav ta temeljna življenjska nezmožnost in nesposobnost pa prizadeneta človekov občutek lastne vrednosti, saj ga onesposabljata v njegovi življenjski dejavnosti. Človeku manjkajo impulzi po uveljavljanju sebe in svojih hotenj. Ker ni sposoben konstruktivno reševati življenjskih zahtev, skuša obvarovati svoj občutek vrednosti z različnimi obrambnimi mehanizmi in zatekanjem v iluzorna pričakovanja ali celo z begom iz realnosti in ustvarjanjem povsem iluzornega sveta. V ozadju vsem znanih pojavov pretirane razdražljivosti in nejevolje, ki jo toliko ljudi nenehno stresa okoli sebe, je pogosto temeljno pomanjkanje sposobnosti za spontano, iniciativno delovanje, kar kaže na težave s samopotrjevanjem in na pomanjkanje temeljne življenjske volje.

Težave premagamo tako, da se z njimi spopademo

Kako iz začaranega kroga depresivnosti, občutij manjvrednosti, hromečega občutka praznine in življenjske neuresničenosti? Čudežne formule žal ni, sploh pa ne hitrih in preprostih rešitev. Antidepresivi in druga farmakološka sredstva, ki spreminjajo duševno počutje, so le začasna rešitev za najhujše, klinične primere, nikakor pa niso ustrezen način za premagovanje življenjskih stisk in kriz, s katerimi se večina ljudi sreča vsaj enkrat v življenju. Umetno izboljšanje počutja s pomirjevali, antidepresivi, alkoholom, nikotinom, hrano … je zgolj začasno, vendar ne odpravi vzroka težav. Ko se razblini učinek opojne substance, se človek sreča z istimi bremeni, pred katerimi nima smisla bežati, saj samemu sebi pač ni mogoče pobegniti.

Praznina in tragično občutenje življenja bosta spremljala človeka v stiski, dokler se ne bo z zavestnim naporom in močjo lastne volje dvignil nad razdiralna stanja ter na novo osmislil življenje, ga prežel z novo energijo. Edina magična sila, ki lahko človeka dvigne iz bolečih čustvenih stanj, je volja. Volja je hotenje, da negativna stanja premagamo, napor, da vztrajamo in ne popustimo notranji bolečini, ki nas spravlja v obup, marveč jo z ustvarjalnimi napori presežemo. Večina strokovnjakov se strinja, da je aktivacija z vsestranskim smiselnim delovanjem najprimernejši način osebnostnega dviga iz duševne stiske. To pomeni, da se mora človek načrtno usmeriti v svoj razvoj ter krepiti voljo za vztrajno in uspešno spopadanje z vsakodnevnimi težavami.

Pri tem ne gre brez temeljite spremembe življenjskega sloga. Če se človek želi izkopati iz stiske, mora prenehati z omamljanjem, pa naj gre za alkohol, nikotin, hrano ali čezmerno gledanje televizije. Skratka, opustiti mora vse, kar ga je odvračalo od ustvarjalnega spoprijemanja s težavami in s čimer je kompenziral bolečino, praznino ter občutek poraženosti. Človek si mora postaviti standarde zdravega življenjskega sloga, pa čeprav to pomeni začeti z vsem na novo in vnesti v življenje radikalne spremembe. Zdrav življenjski slog ne pomeni le dejavnosti za telesno zdravje, kot sta zdrava prehrana in redna rekreacija, temveč tudi prizadevanje za duševno, socialno in duhovno zdravje, torej celovit splet dejavnosti, s katerimi človek prebuja samega sebe. Prav vnovična aktivacija na različnih področjih je pomemben del psihoterapije, ki jo izvajajo za to usposobljeni strokovnjaki, obenem pa lahko človek tudi sam, brez obiska terapevta, zavestno vključi v svoje vsakodnevno življenje tovrstne dejavnosti, ki ga notranje bogatijo in mu širijo obzorja.

Notranje osvobajanje travm in čustvenih blokad je stvar zavestne odločitve. Je odločitev, da se izmotamo iz verig, ki nas pritiskajo k dnu. Človek se mora pogumno soočiti s svojo življenjsko resnico, s svojo zgodovino, s trpljenjem in krivicami ter s spomini, pa naj so še tako boleči. Začetek te poti je iskren poseg vase, ki načne izredno odporno navezanost na nezdrave vedenjske vzorce, s katerimi nismo in ne moremo biti zadovoljni. Pri tem se je treba zavedati, da duševno zdravje ni nekaj za večno podarjenega, marveč vseživljenjsko prizadevanje, projekt nenehnega boja med delom nas, ki nas vodi naprej, ki se želi razcveteti, razviti v vseh svojih razsežnostih, in delom nas, ki nas pritiska nazaj, v samopomilovanje in ujetost v spone preteklosti. Za kaj se bomo odločili, je odvisno samo od nas samih.

Avtor: Kristina Zajc
www.viva.si