Zgodilo se mi je že drugič. Verjetno je bilo tega več krat, a takrat se nisem tega zavedel, vsaj ne tako zavestno, kot sedaj. Začutil sem, da se moram opravičiti, pa nisem bil čisto prepričan, če je to moj občutek oz. vsaj ne ta, ki je poravnan z mano.
Včeraj sem namreč doživel, da me je nekdo obtožil za nekaj, za kar sploh nisem vedel, da sem naredil oz. sem samo posredoval podatke, ki sem jih prejel, naprej. Res nisem vedel, da bodo ti podatki morda nekoga poškodovali. In zgodba ni bila moja, saj so na mene sprojicirali oz. so hoteli sprojicirati bolečino, ki sploh ni bila moja.
Kako je to sploh mogoče?
Vsi ljudje čutimo bolečine. Nekateri svoje, nekateri od drugih. Na tem svetu je namreč večino časa vse pomešano.
Nekateri čutimo samo sebe, drugi spet samo druge. Ko je namreč človek naučen, da se mora odzivati na druge, lahko razvije neko čudovito sposobnost, ki je lahko zavestna, a največkrat je podzavestna, da v sebe vleče namene in čustva drugih ljudi.
To počne iz raznih razlogov. Nekatere nas je strah, da ne bomo sprejeti, če drugemu ne bomo dali tega, kar on potrebuje in se pač prilagodimo. Druge spet zanima kdo so drugi in obstaja razlog, zakaj nočejo izpustiti tega, kar se čuti.
A v generalnem se gre za to, da sami ne vemo, da je najbolj pomembno to, kar smo mi sami in čutenje sebe, ne glede na to, kar so ali kar počnejo oz. od nas zahtevajo drugih.
Nikoli ni bilo tako težko, kot je sedaj. Saj ljudje na svetu kar bombardirajo druge, da naj čutijo to, kar imajo oni za povedati. To počne filmska industrija, pa tv reklame, pa direktorji, pa psihologi ipd. A v nobenem primeru ni važno, kdo so drugi, če pred tem, kot poznaš sebe, čutiš in odreagiraš na to, kar so drugi.
Na tem svetu vsi oddajamo nekaj, vsi tudi nekaj sprejemamo. Brez tega ni življenja, saj električno polje, ki se ustvari v človeku, preprosto ne more drugače, da ne bi oddajalo magnetnega polja. In seveda, to magnetno polje obstaja v juhi drugih magnetnih polj.
Vsak od nas ima svoje magnetno in električno polje in vsako je drugačne jakosti.
Čim torej pridemo v polje, pa ne samo električno in magnetno, temveč tudi duhovno nekoga drugega, nas to nagovori in v skladu s tem, kako se naše polje obnaša, nas posrka, pusti na miru ali odbije. Vsi smo že doživeli, da nas je nekdo privlačil, nekdo odbijal, pri nekomu pa smo se počutili nevtralni.
In včasih sploh ni potrebno, da smo poleg nekoga, da začutimo njegovo polje, namene tega polja, njegova čustva. To zelo dobro poznajo mnogi zdravilci, pa mamice, pa mnogi drugi, ki se zavestno ali podzavestno ukvarjajo s čutenjem.
Težava je le v tem, da ko čutimo, pa ne vemo kaj čutimo oz. se na to kar čutimo kar le odzivamo, kakor smo se vajeni pač odzivati, mnogi bi temu rekli vzorci ali načini obnašanj, da smo postavljeni v način, kjer nas ali ne zanima, nočemo imeti opravka s tem ali se umaknemo ali pa reagiramo burno. Kakor koli že, avtomatski odziv ni nikoli zavesten in sem smo prišli živet zavestno življenje, kolikor se ga le da.
Človek, ki ne živi zavestnega življenja, se ne zaveda sebe, svojega lastnega občutka Jaz sem, pa tudi ne načinov, kako se le-ta odziva in obnaša ob določenem odzivu. In zanimivo je, da prav iz tega razloga večina ljudi dela na sebi, s sabo in s svojim bistvom. Pa vendar.
Da bi lahko dojeli kdo smo, ni nobene potrebe dodajati karkoli k sebi, niti nič od tega odvzemati. Le prepoznati je potrebno. Kajti če ne prepoznamo kdo smo mi, kaj je naša prava in resnična esenca, in to ne le v mislih, v glavi, občutkih, spominih ipd., temveč v tem, da prepoznamo Sebe, kako potem sploh lahko trdimo, da živimo zavestno življenje in se nanj zavestno odzivamo?
