Prepričanja – 1. del

GENSKA PREPRIČANJA

Genska prepričanja so tista, ki so nam jih »zapustili« predniki. Ta prepričanja so v obliki energije uskladiščena v morfogenetskem polju okoli fizične DNK. Morfogenetsko polje vsebuje informacije o vseh značilnosti, ki jih bomo imeli: fiziološke, čustvene, mentalne in duhovne, vse v energijski obliki.

Morfogenezo lahko znanstveno opredelimo kot biološki proces, skozi katerega posamezni organizem razvije svojo obliko. Je eden temeljnih vidikov razvojne biologije. Sam koncept morfogenetskega polja je nastal v embrioloških krogih in predstavlja dejavno celoto usmerjenih sil, ki oblikujejo zarodek v odrasel organizem.

OGLAS

Znotraj človeške DNK je »genski« spomin sedmih generacij iz preteklosti. V morfogenetskem polju najdemo tudi vzorce obnašanja, znanja in med drugim tudi prepričanja, ki jih imamo vgrajena od prednikov. Torej smo jih podedovali. Zlahka lahko tudi laično spoznamo, da poleg tistih prepričanj, ki jih imamo, in ki uravnavajo naše življenje, imamo tudi prepričanja prednikov, ki so verovali v določene »resnice«, v katere verjamemo tudi mi. To so prepričanja, ki izhajajo iz naših genov, prepričanja naših prednikov.

Podedovana prepričanja so dokaj značilna, recimo dvom v obstoj boga (ista prepričanja lahko izhajajo iz različnih virov), sovraštvo do določene skupine ljudi (lahko do sosedov, določenih družin …), sovraštvo do očeta, odpor do šolskega sistema (učenja …), vrednotenje dela (prepričanje: kar znaš narediti fizično, le to velja!) kar seveda pelje tudi do zavračanja vseh »učenih« ljudi.

Značilno prepričanje je tudi odnos do žensk: ženska je namenjena rojevanju, vzgoji otok ter vodenju gospodinjstva. Teh prepričanj je kar mnogo. Včasih jih imamo, toda ne vemo od kod. Mnogokrat so podedovana prepričanja vezana na družino: le mi smo nekaj vredni, ali pa narod: kdor ni naš, je slab. Takšna prepričanja se lahko prenašajo s staršev na potomce cela stoletja. Zakaj so pomembna? Zato, ker v določenem obdobju v življenju, ko se jih zavemo in ne vemo, od kod jih imamo, jih lahko umestimo med podedovana prepričanja, jih sprejmemo kot svoje in jih razrešimo – spremenimo, ne da bi se posebej trudili z analizo svoje preteklosti.

ZGODOVINSKA PREPRIČANJA

V ta prepričanja bi lahko umestili tudi kolektivna prepričanja, ki izhajajo iz socialnih dejstev in izkušenj človeške populacije iz preteklosti in tudi sedanjosti. Mnoga prepričanja v tej skupini izhajajo iz kolektivne zavesti zaradi naše povezanosti z drugimi človeškimi miselnimi obrazci. Te miselne oblike so rezultat tisočletnih človeških izkušenj in spoznanj, ki so lahko tako pozitivna kot negativna. Informacije iz teh virov dobivamo vzporedno s širjenjem ali postopnim razvojem naše zavesti. To se dogaja predvsem na podlagi naše intuicije, ko vedno bolj sprejemamo ideje in misli drugih, ki se počasi z razvojem naše intuicije »sidrajo« v naš nezavedni um.
To se dogaja lahko povsem brez naše vednosti. Tudi od tu izhajajo naša negativna ali pozitivna prepričanja: o obstoju boga, o več ali manjvrednosti drugih ras, narodov, spola, o obstoju evolucije, o razsežnostih vesolja, o smislu življenju, o odnosu do narave itd.

Tudi ta prepričanja moramo v primeru, ko v nas izzovejo negativne miselne ali čustvene odzive, spremeniti. Seveda se lahko ta prepričanja ne manifestirajo vedno neposredno negativno v nas samih, lahko povzročajo neprijetnosti drugim in šele posledično pride do vpliva na naše življenje; tudi v tem primeru jih je bolje spremeniti, predvsem ko logično – razumsko uvidimo, da niso pozitivna in globalno delujejo negativno. Povratno pa seveda tudi na nas.

PREPRIČANJA DUŠE

Prepričanja duše so skupek vseh prepričanj, ki jih nosimo v sebi. Sem spadajo vsa prepričanja in izkušnje preteklih življenj, genetska, zgodovinska in tudi prepričanja, ki smo jih pridobili v tem življenju. Ta prepričanja so od vseh najgloblje zakoreninjena v nas. So spomin duše, ki je sicer z zavestnim umom težko dosegljiv, vendar nam iz nezavednega nivoja lahko vedno priplava na površje.

Prepričanja duše so tisto, kar mi – »smo«. Moje mnenje je, da se nahajajo v srcu, globoko v naši duši, v centru ljubezni. Teh prepričanj se je malce težje rešiti ali jih spremeniti kot pa prepričanja iz drugih virov. Ker prežemajo celotno zavest, celo naše bitje, vendar jim to ne daje etikete nedotakljivosti ali vrednote neomejenega trajanja. Niso v statusu večne zaščite. Samo spomnimo se, o čem smo govorili – kaj je končni namen duše? Zaključiti karmo, opraviti vse preizkušnje, jih preoblikovati v zrele izkušnje in se naučiti vsega, kar moramo in kar nam je namenjeno. In če nam na poti stojijo negativna prepričanja duše, ki nas zavirajo, omejujejo, nas ne spustijo dalje, potem jih moramo opustiti, razrešiti, nadomestiti, spremeniti … karkoli, da spet pridemo na pot evolucije duše.
Včasih rečemo: kako to, saj to sem vendar jaz! Vendar ni povsem tako. Če pogledamo zopet iz aspekta celovitosti duše in njenega namena, vidimo, da moramo iti naprej, ker nas vsaka ovira pošlje nazaj v razvoju ali pa nas zadržuje.

Vprašati se moramo: kaj na meni je nespremenljivo in statično? In vidimo, da nič; vse se spreminja in sočasno se tudi mi kot oseba, zavest, kot duša. In tako je tudi prav. Dopustimo si sprejeti nove izzive in se po občutku, potrebi, logiki ali pa intuiciji – spremenimo. Dokler ne izkusimo, ne bomo vedeli. To je pravilo, ki ga nosimo v sebi, ki nas usmerja in žene naprej, je pravilo vsake duše v končnem smislu namena.

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.