Sovraštvo je intenziven občutek ali trajno čustvo, ki je nasprotno čustvu naklonjenosti. Nizozemski filozof Spinoza ga je opredelil kot vrsto bolečine, izzvane z okoliškimi dejavniki.
Aristotel je menil, da gre za močno željo po uničenju »nečesa«, kar je nesprejemljivo in se tudi v sprejemljivem časovnem obdobju ne more »popraviti«. Sigmund Freud je sovraštvo definiral kot stanje ega, ko se posameznik intenzivno trudi uničiti vir svoje nesreče.
Tudi mnenja o trajanju izražanja sovraštva se razlikujejo. Večina filozofov in psihologov meni, da gre za trajno izraženo čustvo (čeprav se večinoma sovraštvo niti ne uvršča med primarna ali sekundarna čustva – op. avtorja), nekateri pa, da gre za začasno čustveno stanje. Sam menim, da je sovraštvo dalj časa trajajoči negativen čustveni izraz, ki lahko potencialno tudi »spi« in se prebudi ponovno v določenih okoliščinah, kadar gre za asociacijo na objekt, ki je prvotno vzbudil občutenje sovraštva. Zanimivo je, da so nevrološke raziskave dokazale obstoj sovraštva kot specifično stanje, ker se v tem stanju možganska aktivnost vzpostavi v natanko določenih možganskih predelih, na podlagi česar so nevrologi lahko prepoznali in identificirali natančen vzorec pojava sovraštva.
Kakor koli že, naj bo sovraštvo čustvo, občutek ali kaj tretjega, dejstvo je, da je negativno, osredotočeno in izredno močno destruktivno stanje, ki na energijskem nivoju povzroči destruktivne posledice tako pri osebi, ki izraža sovraštvo, kot tudi pri ciljnem objektu, če je ta žive narave. Slabo vedno povzroča slabo in izzove negativne občutke v obliki žalosti, krivice, občutenja krivde, strahu, nemoči ali obupa.
Sovraštvo povezujemo s potenciranim čustvovanjem v obliki jeze, nesprejemanja, nerazumevanje, gnusa, zgražanja, besa, skrajnega nezadovoljstva …
Do sovraštva vodi mnogo poti in večina je žalostnih. Sovraštvo se prebudi v človeku na podlagi nemoči, žalosti, obupa, brezizhodnosti, strahu, globoke žalosti in se usmeri v osebo ali predmet, ki to stanje povzroča. Pomanjkanje ljubezni (predvsem bazične ljubezni – v otroštvu), občutek nezaželenosti, odtujenosti, nesprejetosti, skratka občutek nepovezanosti s tem svetom, lahko hitro pripelje do stanja, ki pogojuje izražanje sovraštva. Ta lahko že kot potencialni dejavnik v karakteristični vsebini človeka čaka na potrebne – specifične okoliščine, ki izzovejo sovraštvo. To pomeni, da lahko sovraštvo nosimo v sebi v obliki potenciala, ne da bi bili potrebni ne vem kakšni pretresi, travme, strahovi ali kakršnekoli konkretne oblike zavrnitve ali drugih negativnih dejavnikov, da v človeku povzročijo sovraštvo. Verjetno poznamo izraz, da nekdo sovraži vse, kar ni po njegovem okusu ali ne ustreza njegovim normativom sprejemljivega.
Do sovraštva med ljudmi, pravzaprav – do kakršnekoli oblike sovraštva naj ne bi prihajalo, ker je sovraštvo v svojem izvornem potencialu ena najhujših oblik negativne energije, ki lahko povzroča neizmerno škodo na tistem, ki izraža sovraštvo, kot tudi na tistem, komur je namenjeno. Sovraštvo ni nikoli dobro, posledice sovraštva se nikoli ne kažejo kot nekaj pozitivnega, temveč kot slabo in škodljivo. Sovraštvo lahko izvira tudi iz nerazumevanja, nevoščljivosti, nesprejemanja, nepoznavanja in hodi z roko v roki z negativnimi tako subjektivnimi kot objektivnimi »resnicami« – kot zgodovinsko, družbeno, fiksno negativno prepričanje. Sovraštvo je vedno negativno, v nobenem primeru se ne transformira v pozitiven efekt.
Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje
