Prepričanje – Žrtev

OGLAS

Žrtev kot pravilo v negativnem prepričanju se tesno prepleta s prepričanjem o trpljenju. Gre za obliko samopomilovanja v smislu »neizogibnega« stanja ali sredstva za dosego cilja kot tudi vzroka za težave v življenju.

»Biti žrtev« ima mnogo obrazov in odtenkov, od prepričanja človeka, da le preko svoje lastne žrtve lahko uspe, pa vse do objokovanja svoje žalostne usode – večne žrtve.

Vsa ta prepričanja imajo negativen prizvok in tudi učinek, kar človeka žene: ali v boj ali v podrejanje. In vedno je seveda prisotno trpljenje kot nujna spremljevalka žrtve. Včasih je žrtev neizbežna, če hočemo določeno dogajanje spremeniti, ga prilagoditi, če hočemo določen odnos vzpostaviti. Toda tukaj gre za toleranco, za presojo, do katere meje gremo in – kdaj, nikakor pa ne za nujno degradacijo lastne osebnosti v smislu izvršitve ali doseganja namena.

OGLAS

Včasih žrtvujemo nekaj za vzpostavitev odnosov, to je popolnoma pravilno, saj gre tudi za potrebno mero tolerance ali prilagoditve. Kot moramo sprejemati samega sebe, moramo znati sprejeti tudi drugega, čeprav nam vse na njem ni všeč. Toda to ni žrtev, je le sprejemanje človeka kot človeka, kar ne pomeni žrtvovanja sebe. Lahko se pojavi občutek, da je človek naredil nekaj proti svoji volji, toda v življenju včasih tudi prisluhnemo, ne le trmasto izražamo svojo voljo. Kadar začutimo, da se naši nazori spreminjajo, bodimo sprejemljivi za nove in odstopimo od starih, če nam novi kažejo boljšo pot za naš osebnostni razvoj in se bolj skladajo z našim namenom bivanja. S tem ne žrtvujemo, temveč sodelujemo.

Končna plat negativnega prepričanja o nujnem žrtvovanju pa je, da življenje spremljamo, opazujemo, ga sprejemamo in se po tem tudi ravnamo brez občutka žrtvovanja.

Seveda so spomini na vse tisto, kar smo morali storiti kot otroci, da so nas starši sprejeli, nas nagradili in pohvalili, nam pokazali ljubezen – še živi, vendar to ni pravilo, ki mora nujno spremljati naše življenje. Če si dopustimo svobodo izražanja vsega potenciala, ki ga nosimo, potem spoznamo, da je sprejemanje nas v očeh drugih pogojeno z njimi, ne z nami. Včasih se človek trudi ugajati, se žrtvuje, vendar na koncu ugotovi, da je bilo zaman. Zakaj? Zato, ker ne bi bil sprejet, ne glede na to, kaj bi storil. S tem se moramo sprijazniti, ljudje smo različni po energijski konstituciji in vsak z vsakim ne gre. Tako kot se ljubimo med seboj, tako tudi ljubezni ne moremo prenašati na osebno raven z vsako osebo. Za tiste osebe in cilje, ki so nam namenjeni, ne potrebujemo žrtev in preseganja ter spreminjanja lastnih nazorov ali prepričanj, v katera trdno verjamemo. Življenje lahko mirne duše sprejemamo in živimo brez žrtev po svoji lastni izbiri in volji. Le prisluhniti si je treba.

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.