1. januar 2019 – Amritapuri ašram

Znova stojimo na pragu Novega leta. Že sama misel o Novem letu zbudi vibracije upanja, sreče in navdušenja. Naj se v tvojem srcu razcvete cvetje miru in radosti! Naj se vonj tega cvetja širi po svetu skozi tvoja dobra dela.

V preteklem letu je bil svet priča številnim spopadom in naravnim nesrečam. Nedavna poplava v Kerali je mnoge ljudi globoko ranila s spomini na stiske in razdejanja. Vendar pa se moramo zavedati naslednje: vsaka težka življenjska situacija nam ponudi priložnost, da popravimo svoje napake. Poplava je bila svarilo—sporočilo. Kajti že kar lep čas izkoriščamo Naravo za svoje sebične in kratkoročne cilje. Čemur smo bili priča, je bila grenka posledica tega. Zato v tem novem letu naredimo še kakšen korak naprej in delujmo še z večjo vnemo za zaščito in obnovo harmonije Narave. Lahko poskrbimo, da bo naša prihodnost svetlejša, če bomo prisluhnili glasu modrosti Narave. Prav tako trdo delajmo in globoko molímo zato, da bi narasla ljubezen in solidarnost med ljudmi in narodi. Oboje, tako trud kot molitev, sta z naše strani potrebna.

OGLAS

Brez obupavanja bi morali svoje srce razsvetliti z lučjo upanja. Novo leto nas spomni na to, kako beži čas. Tako kot senca, smrt neizbežno sledi vsakomur izmed nas. V vsakem trenutku moramo biti pripravljeni zapustiti to najeto hišo – naše telo. Preden nas smrt dohiti, pa moramo opraviti še toliko svojih dolžnosti. Na to noč, ko se oziramo na svojo preteklost, bi morali analizirati sami sebe. In s pogledom v prihodnost bi morali začeti s pozitivnim delovanjem. To je pravi čas za sklepanje takšnih odločnih namer.

Ob rojstvu novega leta si ljudje voščijo: “Srečno Novo leto!” Resnica pa je takšna, da sreča ne pride kar samo s tem, ker je nastopilo novo koledarsko leto. Srečo bomo izkusili šele, ko se bo v naš pogled in dejanja naselila pozitivna sprememba.

V tem Novem letu si moramo zastaviti nekaj pomembnih vprašanj:

Najprej se vprašajte: “Ali neomajno napredujem po svoji duhovni poti? Ali se trdno držim svoje duhovne discipline in svoje vadbe? Ali pa sem izgubil svojo smer?”

Drugič: “Ali živim zgolj zase? Ali sem zmožen vsak dan narediti nekaj—karkoli—nesebično za druge?”

Tretjič: “Ali sem v vseh okoliščinah zmožen samonadzora in ohranjanja zrelosti? Ali pa zato, ker me premagujejo jeza, ljubosumje ali druga nižja čustva, še vedno prizadenem druge?”

In nazadnje: “Sem sposoben sodelovati in prispevati svoj delež pri varovanju okolja?”

V skladu z odgovori na ta vprašanja moramo biti pripravljeni na to, da se izboljšamo in pričnemo delovati pravilno. To je primeren čas, da sprejmemo trdne odločitve in se pričnemo neutrudno prizadevati za dosego zadanih ciljev. Običajno pa se številne naše sprejete  novoletne zaobljube že v nekaj dneh razblinijo. Vselej najdemo takšen ali drugačen razlog, da upravičimo svoje pomanjkanje vztrajnosti.

Vsa svoja dejanja bi morali izvajati iz stališča, da je naš zgolj ta sedanji trenutek; že naslednji trenutek pa ni več v naših rokah. Vsako dejanje bi moralo biti izvedeno preudarno, s pozornostjo, z entuziazmom in z nasmehom. Cilj človeškega življenja je uresničitev Boga, spoznanje, da od Boga nismo ločeni. Drobec te zavesti je v nas že prisoten. Kar še moramo storiti, je to, da to zavest razširimo in jo okrepimo. Tega cilja se ne bi smeli prenehati zavedati. Za to pa moramo uporabiti svoje človeško življenje in to telo, ki ga imamo sedaj na razpolago.

Ljubezen je tista, ki naredi vse novo, ter daje vsemu svežino in novost. V svojem življenju bomo lahko izkusili le toliko novosti in svežine, kolikor je v nas ljubezni. Če ni svetlobe ljubezni v nas, potem bomo tudi v novih stvareh zmožni izkusiti zgolj temo. Napredovati bi morali s prižiganjem luči vere v tej sveči, ki je to naše telo.