Prisluhnite sporočilom vašega telesa

Na prvi pogled nepomemben dogodek v meni pusti neprijeten občutek v telesu. Ne znam ga opisati z besedami, rečem lahko le, da se ne počutim dobro. Spoznala sem, da mi takšni občutki vedno želijo nekaj sporočiti in tudi, kako tem sporočilom prisluhniti.

Zaprem oči in z mislijo na omenjeni občutek ljubeznivo in radovedno postavim vprašanje »Kaj mi želiš sporočiti?« Prepustim se odgovoru, ki pride: »Nisi vredna. Ne zaslužiš si.« Odgovor me popelje nazaj v otroštvo. V bolečo izkušnjo, v kateri sem sprejela, da drugi odločajo o moji vrednosti, o moji pomembnosti. V izkušnjo, v kateri sem sprejela prepričanje, da drugi določajo kaj si oz. si ne zaslužim. V izkušnjo, v kateri sem sprejela, da je moja naloga le ta, da se trudim in delam za druge, da se spreminjam za druge in da je le pohvala drugih tista, ki nekaj šteje. Da je le ta tista, ki govori o moji vrednosti in pomembnosti.

Preplavi me žalost. Žalost zaradi misli na pretekli dogodek, zaradi bolečine, ki jo vidim v očeh deklice, ki ne razume kaj je naredila narobe. Žalost zaradi nje, ki se počuti nesprejeto, zasmehovano. Žalost zaradi zavedanja, da sem ta deklica jaz in da to bolečino še vedno nosim nekje v sebi. In žalost zaradi dejstva, da imajo ljudje, ki jih že toliko let ni več v mojem življenju, še vedno takšno moč nad njim. Moč, ki si je ne zaslužijo. Moč, ki bi morala biti moja. Samo moja. Ko žalost izzveni me preplavi občutek hvaležnosti. Ponovno odprta čustvena rana mi daje možnost, da jo ozdravim in me počasi, a nežno spodbuja k ponovnemu razmisleku o svoji vrednosti in o tem kdo pravzaprav sploh sem. Omogoča mi, da ponovno pogledam na dogodek, tokrat z distance in z razumom. Omogoča mi, da podvomim o globoko zakoreninjenih prepričanjih, ki so bila vsa leta del mene. Spodbudi me, da se lotim iskanja preteklih izkušenj, ki mi dokazujejo, da si svojo vrednost v prvi vrsti določam sama, izkušenj, ki me učijo, da si moram svojo pomembnost v prvi vrsti pokazati sama s svojim odnosom do sebe, s svojim razmišljanjem o sebi, s svojo skrbjo za telo in um. Spodbudi me, da pomislim na svoje pretekle uspehe, na trenutke, ki so bili fizično in psihično naporni, a sem jih uspela ne le preživeti, temveč iz njih priti še močnejša, še bolj odločna. Spodbudi me, da si dam pohvalo in si dovolim biti ponosna na svoje pretekle dosežke. Spodbudi me, da ovrednotim svoj odnos do sebe. In nenazadnje, omogoči mi, da si podarim objem in tolažbo, za katero kot majhna deklica nisem znala in zmogla prositi.

OGLAS

Zato »na prvi pogled nepomemben dogodek« hvala ti. Hvala za priložnost raziskovanja mojih prepričanj, hvala za darilo spremembe prepričanj. In tebi telo, hvala, ker me opozarjaš na sporočila, ki jih moram slišati, zato da lahko rastem.

Z ljubeznijo.
Petra