Priznam, sem težka odvisnica od Živosti

OGLAS

Bo kar držalo, da sem zasvojena z Živostjo. Gre za en tak neverjeten občutek energije, ki se pretaka po telesu in ustvarja polje neskončnih možnosti. Ni le fizičen občutek lahkotnosti in polnosti, ampak neposredno vpliva tudi na misli, ki ne nihajo med negativnim in pozitivnim polom, ampak se varno zibajo v neutralni pozi. Tam je svet tako zelo lep in jaz tako zelo svoja. Prisotna, predana in na preži za novimi dogodivščinami. Tam se kot mali otrok veselim Življenja in ga z modrostjo zrelosti tudi na polno jaham. Zavedam se svoji strahov in omejujočih misli, ki pa kopnijo kot pomladni sneg.

A kako ohraniti to živost?

Načinov je danes na miljone in moj namen ni, da bi vam karkoli prodajala ali vsiljevala. Ok? Nikoli. Berite moje bloge z zdravo mejo kritičnega uma in če vam kaj sede vzemite zase sicer roll your eyes, fak it in naj gre naprej.

Ko si v Živosti se namreč zavedaš, da je le aroganca neuresničenega uma tista, ki prodaja resnice za svete, stalne in vsiljuje svoje. Ko si svoj se zavedaš, da ne potrebuješ nesočutnih na ego baziranih mnenj, ker te bolj kot razpravljanje o Življenju drajva želja po tem, da ga živiš. Na polno.

OGLAS

Kako ohranjam torej svojo živost?

Naj v stilu ameriških medijev podam Top Five Wasy to be Alive (phahahaha):

Reši se televizorja, novih medijev

Jp z možem že šest let živiva brez teveja in ne morem opisati kako bolj Živ si, ko namesto pasivnega gledanja v ekran počneš kaj bolj zavestnega. Naj si bo to košenje ali ležanje na travi, pogovor z družino, piknik namesto kosila, športanje, lovljenje snežink, sprehod po dežju, opazovanje narave in soljudi, obisk prijateljev, igranje človek ne jezi se, …..igranje….norenje….ustvarjanje…… meja ni. Sama se lotim pisanja blogov, nove knjige, sprehoda, uživam v stiku z naravo, nabiram bezek, kuham bolj ubrano, plešem, športam, trekam, grem na sprehod in se vmes pomenim z ljudmi, ki mi pridejo na pot-veliko lepega se rodi iz teh naključij….. Seveda je v tej kategoriji not to do tudi obsesija z računalnikom in novimi mediji. Ustvarjeni so bili tako, da nas zasužnjijo in moramo biti močnejši od njih, če želimo biti živi. Izklopite wifi, s tem kopico sevanj in ne dovolite, da drugi brkljajo po glavi in vam z vibracijami mešajo štrene.

Živa hrana

Opazila sem, da več žive, nepredelane in neposredno od narave dane hrane pojem, bolj sem živa in prisotna. Junk food se kot meglica spusti nad moje misli in me zazombi. Poskusi in boš presenečen/a kako neverjetna razlika je med Smokiji in svežimi jagodami.

Aktivno življenje

Brez tega ne gre. Vem vem tudi mene zna še kako zaloviti totalna lenoba (posebno pozimi), ki me ne popusti tako zlahka. In potem iščem tisto sekundo motivacije ali bolje malce manj lenobnih misli in skočim. Ne čakaj na olimpijsko razpoloženje, ker je teh dni lahko bolj malo. Poišči tisto mini Iskro in jo zaneti. Iz malega raste veliko in le 20 minut počasnega teka lahko povsem spremeni tvoj dan, ker boš vedel, da si premagal um, ki te kot Sfinga vabi v poležavanje. In ne bodi grob do sebe, ko ti znova »spodleti«. Celo življenje imamo na voljo, da mic po mic ulovimo val. Ko smo pa valu pa samo gasa!

Upaj si sanjati in skoči s klifa

Ko smo iz tahujše lenobe ven imamo možnost za sanje. Zapiši si kaj ti daje občutek strasti in sledi temu. Pleši, riši in ob tem opazuj um, ki si bo izmislil meljavžnt razlogov zakaj pa ti tega ne bi počel »Prestar, predrago, ne da se mi, utrujen sem, pa kje mam še čas za to….« so le nekatere od zelo prepričljivih misli. I know been there. Takrat se iskreno vprašaj » Sem Žrtev ali Ustvarjalec« Življenja?

In za konec Reci DA.

Za dva tedna si vzemi za nalogo, da boš rekel da vsemu, kar ti pride na pot (no kakšnemu nespodobnemu povabilu se lahko odrečete, če že pride kot skušnjava:-)). Kolikokrat zaradi SRAMU rečemo ne? Pa se sploh zavedate kako ta sram kroji naše življenje? Sram me je peti pred javnostjo, sram me je plesati, ker bom sojen, sram me je poskusiti nekaj novega, da ne bom izpadel čuden in mi bo nerodno. Ne maram, da mi je nerodno in tisto rdečico preziram. Znano? No jaz sem bila kraljica sramu. Sram me je bilo jesti pred drugimi kot najstnico, da ne bi morda kak kos hrane ostal na mojem obrazu in bi….?…..eh jejžšna….koliko zamujenih priložnosti….Življenje jih je polno, a ker ne skočimo in raje jadikujemo si sami ustvarimo nato svoj scenarij. Ta pa je veliko bolj omejen, kontroliran in suhoparen. Znova zaupaj Življenju. Verjemi, da ve bolj od tebe kam je potrebno skočiti. Sram naj bo kot nekakšen radar. Ko ga začutiš veš, da je nujno čas za akcijo. Tako grem nocoj na sup jogirat pa četudi bom večkrat pod vodo kot v njej. Stari um bi se sekiral in grabljal, da pa vendar kot iber uber joga tršica in huda športnica s tistega supa pasti ne smem. Ja kaj bodo pa rekli? Danes pa si želim, da se moje telo kar največkrat spoca v vodo, igra, smeji, nori, išče harmonijo, jo najde in gre dalje novim avanturam na poti….čutite Živost?

Sarabraj