Prostovoljna smrt

OGLAS

Danes sem zavestno in prostovoljno umirala. Stara Urška se je morala posloviti. In to ne tisti del mene, ki ga ne bi marala, ali ki bi mi kakorkoli škodoval. Ne, danes sem pustila umreti tisto Urško, ki sem jo imela zelo rada in s katero sva zadnje čase zelo lepo sobivali.

A začnimo na začetku. Na zadnji, prav posebni transmisiji v sklopu vikend umika, sem globoko v sebi občutila, da v mojem življenju nič več ne bo isto, kot je bilo. Da se zaključuje eno pomembno obdobje in da me čakajo spremembe. Vem, da je nekaj na tem, ker sem po delavnici še nekaj dni čutila žalost. Ne tisto žalost, ko te nekaj mori, ampak tisto žalost, ko veš, da se od nečesa poslavljaš.

V resnici se je vse začelo že konec novembra, ko sem se enega jutra zbudila z jasnim vedenjem, da bom kmalu morala spustiti nekaj, kar trenutno zelo rada počnem. In naj se takrat, ko bo prišel ta čas, ničesar ne oklepam. Sama zelo dobro vem, kaj to pomeni! Nazadnje se mi je nekaj podobnega zgodilo pred leti. Takrat mi je bilo rečeno, da bo vlak, na katerem se vozim, iztiril, ampak da se to mora zgoditi, ker me bo to samo prej prestavilo tja, kamor moram iti. Pol leta kasneje, ko sem dala odpoved, ne da bi vedela, kaj bom počela, se je to res zgodilo. A sem potem tudi res stopila na svojo pravo pot.

OGLAS

S tem občutkom poslavljanja sem zdaj sobivala kar nekaj dni, danes pa sem znotraj sebe začela videti svoje umiranje. Dobesedno. Videla sem sebe, kako sem se oblekla v lepo, dolgo, črno obleko, se poslovila od vsega, se ulegla in mirno rekla, da sem pripravljena. Bila sem v dveh vlogah hkrati. Videla sem Urško, ki je začela umirati in bila sem Urška, ki jo je pri tem spremljala z odprtim srcem. Vedela sem, da stara Urška umira, ker ne more tja, kamor zdaj grem. In da mi s tem dela prostor. Kajti tja, kamor grem, gre lahko samo Urška v precej razširjeni verziji sebe.

Ko rečem, da nekam grem, imejte v glavi, da govorim o vibracijah. Znotraj sebe se premikam v popolnoma nove vibracije, kako se bodo te manifestirale v fizičnem svetu in kakšne spremembe bodo prinesle, v tem trenutku še nimam pojma. Edino sporočilo, ki sem ga dobila glede tega je bilo: »You need to go, where you belong. The time has come!« (op. Takšna, besedna sporočila velikokrat dobim v angleščini). Vendar pa – ker se to ne dogaja prvič, vem da me zdaj življenje vnaprej pripravlja na to, kar se bo zgodilo. Kot da moram najprej spremembo doživeti v energiji, preden jo tako ali drugače izkusim še v fizični realnosti.

Ko se je torej začelo moje današnje notranje umiranje, me je nekaj pognalo, da bi šla hodit v naravo. In sem šla. Proti mojemu domačemu hribu, ki ga imam najrajši. Že na poti sem začutila, da se tokrat ne smem ustaviti na vrhu, ampak da moram naprej, na naslednji hrib, kjer nisem bila še nikoli. Zavedala sem se jasnosti sporočila. Tudi v življenju moram naprej, četudi (spet) v neznano! In sem šla. Takoj, ko sem zavila na pot, kjer nisem bila še nikoli, sem čutila, da se je umirajoča Urška čisto predala in se do konca poslovila. Držala sem jo za roko in bila ob njej s takšno ljubeznijo, kot si ob poslavljanju nekoga, ki ga imaš zelo rad. Vmes sem se zjokala, malce od rahle žalosti, še bolj pa od ganjenosti in hvaležnosti, da mi je s svojim slovesom odprla pot naprej.

To je bil pogreb starega. In hkrati praznovanje tega, kar prihaja. S to prostovoljno in zavestno smrtjo stare sebe, sem življenju dala potrditev, da želim naprej! In da, ja, sem pripravljena izpustiti, kar bo pač treba, znotraj in zunaj, da se premaknem na tisto mesto, kjer lahko v tem trenutku še bolj živim sebe. Kajti to je tisto, kar mene najbolj izpolnjuje. To je pot moje Duše in moje največje učenje.

Vsi moramo kdaj umreti in se na novo (pre)roditi, če hočemo izkusiti življenje v njegovem polnem potencialu. Če smo pri tem zavestni, so tudi ti prehodi lahko veliko učenje in velika milost.

P. s. Takšnemu umiranju vedno sledi notranja praznina, ki se jo veliko ljudi ustraši. Pa ni treba, da je tako. Tudi praznina ima namreč svoj namen. Pomaga nam zelo drugače občutiti sebe, predvsem pa nas uči zaupanja. Ko ni ničesar, česar bi se lahko oprijeli in smo to sposobni zdržati, dokler se ne pokaže, kako naprej, je izkaz največje stopnje zaupanja sebi in življenju. In ko greš večkrat skozi takšno praznino, spoznaš, da je prav za njo doma polnost. Zato tudi praznino jemlješ kot blagoslov.