Prvoosebejska izkušnja

OGLAS

Vsak čuti sebe kot sebe. Vsi vemo kdo smo. Težava pa se pojavi, ki nam misli, čustva, spomini, občutki zameglijo naše dojemanje nas.

Vsekakor smo nekdo, ki doživljamo čustva, občutke, spomine, misli in še več. To je naša naloga, a ne?

A če pogledamo malo globlje, temu mora ni čisto tako, saj nas misli, čustva, občutki, ideje mnogokrat potegnejo iz naše lasten poti.

OGLAS

Mnogi bi temu rekli “je že moralo biti tako” ali pa “karma”, “imaš nekaj nepredelano” ipd.

Pa jim verjamete, ali pa upate, da to ni morda to, o čem govorijo, bi radi šlo po svoji poti, pa ne morete? Ker če so on, ti drugi vaš vir res ice, poten si to kar se vam dogaja morda zares zaslužite…

In kdo je kredibilen vir, da ga lahko vprašate o tem?

Vsekakor vi sami. A ne čisto tako, kot si to mislite.

Naša čustva so ujeta, nam kažejo v neko smer, nas vodijo v neko dogodivščino, ki je dokler je. In potem? Verjetno boste reklo. “lepo dokler traja, sedaj pa je pot za nekaj drugega”.

Težava pa je, da je včasih to drugo neprijetno. In traja. Boli, ščemi, manjka, pogrešamo, smo utrujeni, nam je slabo ipd.

Zanimivo, da smo mi vir te izkušnje in gremo k drugim, da nam pomagajo, da nam govorijo o nas, medtem, ko to, kar doživljamo sami, o tem oni nimajo pojma. Vsak ne v prvi osebi.

Mnogokrat obstajajo ljudje, ki nas kanalizirajo, nas čutijo ipd. Vsekakor. A oni lahko začutijo samo to, do česar imajo dostop. Nikoli pa ne bodo do potankosti vedeli, kdo smo mi in kaj za nas pomeni doživljati ljubezen ipd.

Vsekakor lahko iz svoje perspektive, kako oni dojemajo nas, dojamejo, kaj se nam dogaja. In to verjetno na zelo globokem nivoju, do katerega nimamo sam dostopa. A dobro je vedeti, da oni le čutijo, ne morejo pa biti mi.

Biti mi in čutiti nas, sta dva vidika. Jaz se jaz, jaz sem tisti, ki doživlja mene, jaz vem, kaj za mene pomeni okus po kavi, kako se okuša, kakšno barvo mi prinaša.

Vsekakor nekaj od tega zaznajo tudi drugi. A le iz svoje lasten perspektive.

Biti jaz, je moja karakteristika. Samo jaz sem lahko jaz.

Vsekakor je lahko nekdo drug jaz, če mu dovolim okušati sebe. A tudi okušati mu lahko dovolim samo tako globoko, kakor globoko se zavedam, da obstajam.

To, kako globoko se zavedam, da obstajam, ni vse zavestno. Mnogo delov mene obstaja pod nivojem moje zavestne zaznave oz. umske zaznave, da obstajam.

Moja umka zaznava je zelo okarakterizirana s tem, kaj vem oz. znam o sebi, o svojem obnašanju, svojih čustvih, občutkih, idejah.

Vsega kar dojemamo v sebi, se na neki ravni zavedam. Ednih delov zavestno, z umom, drugih podzavestno, onstran umske zaznave.

Moja prvoosebenjska izkušnja je nujno sestavljena iz mojega uma in mojega nad uma oz. tega, kar se uma zaveda.

Za to zavedanje imamo razne besede. A če se z zavestjo nanašamo samo na tisto, kar nam je očitno v umski zaznavi čustev, občutkov, idej, konceptov, spominov, potem ne govorimo o zavesti, temveč o tem, kar zaznava um.

Zavest je torej sestavljena iz dveh vidikov. Umske zaznave in nadumske zaznave. In zanimivo, obeh se zaveda en vidik, ki je višje, globlje, bolj očiten, saj se zavedamo tudi tega.

Točno namreč vemo, kdaj je nekaj zavestno in kdaj podzavestno, točno namreč vemo, kdaj je nekaj živ spomin, in kdaj malo manj živ. Torej vemo, kdaj nekaj prihaja iz naše neposredne zaznave zavesti in kdaj in posredne zaznave zavesti.

Težava pa je, da le se želimo zavedati tistega, kar je neposredno, kajti zelo nam je všeč, da smo ljubljeni, da se lepo oblečemo, da so naša čustva lepa, naše dogodivščine lepe ipd. In to si želi naš um.

Vsekakor prihaja to iz višjega dela nas. A naš um je tisti, ki odreja, kaj si želi, kaj hoče. Nikoli višja zavest.

Ta le je, brez, da bi hotela karkoli. To je le čisto zavedanje.

Um in zavest sta oba potrebna za našo izkušnjo. A le od nas je odvisno koliko bo le-ta neposredna oz. povezana s tem kar se zares dogaja.

To kar se dogaja sedaj, nismo čustva, ki jih želim doživeti, niti niso misli, občutki, ki jih želim doživeti, razen, če temu, kar ni sedaj povemo, da se mora dogajati sedaj. To velikokrat počnemo, ker si kao želimo pritegniti v svoje življenje to in to in to.

A ob tem pozabljamo, da takrat ne živimo tistega, kar je pred nami, ker si “kao” kreiramo “prihodnost”.

A ni zanimivo, kako je kreiranje prihodnosti nekaj, kar ni sedaj, razen, če to zares ni v tem trenutku. Kajti če nam v tem trenutku nekaj ni všeč, ker želimo nekaj drugega, kako potem živimo v tem trenutku, ko nam ni všeč?

Zelo dobro se je zavedati, kaj pomeni živeti tu in sedaj, kot to mnogi radi ponavljajo. Živim tu in sedaj. Kreiram si prihodnost 🙂.

Vendar pa prihodnost se ne kreira iz tega, kar si želim za prihodnost, temveč iz tega, kar sem sedaj. Drugače je prevelika vrzel med tem, kar sem in med tem, kar kreiram, kar prinaša zelo trhle temelje. Trhli temelji pa nas hitro potegnejo nazaj v trenutek, kjer moram biti.