O tem, kako se naši poprej pridni otroci spremenijo, ko na velika vrata vkorakajo v puberteto, sem že večkrat pisala. Tokrat bom ponovno, saj opažam, da je veliko staršev zelo zaskrbljenih in se ne znajdejo več, ko opazujejo nekoč živahnega otroka kako se zapira v sebe, vse mu gre na živce, če že odgovori, skoraj zalaja nazaj enozložnico, noče več jesti za mizo v jedilnici, temveč odnese krožnik direktno v svojo sobo.
Seveda bi lahko takšnih in podobnih primerov naštevala v nedogled. Naj vas dragi moji starši potolažim: to so vse znaki normalnega razvoja oziroma kot pogosto v prispodobi rečem, levitve iz otroka v odraslo osebo. Faza preobrazbe, kot je temu tako na mnogih področjih, seveda ne more potekati brez večjih ali manjših nenavadnosti, strahov, turbulenc v vedenju, zmedenosti zaskrbljenih staršev in še večje prestrašenosti najstnikov, kaj se jim dogaja.
Obdobje najstništva je tudi obdobje uporništva. Grem staviti, da ste devetdeset odstotkov staršev, ki tole berete, pozabili, kako ste tudi sami bili za luno, ko ste bili stari petnajst ali sedemnajst let. Upirali ste se staršem, pozabljali dogovore, družili ste se s sovrstniki in testirali živce okolice s kreativnimi izpadi. V tistih časih starši niso delali velikega vika in krika, da ste v depresiji, da ste psihično moteni, da nekaj z vami res ni v redu. Bili so pač besni, težili so, dajali ‘hausarest’, a vsi smo nekako preživeli, saj smo vseeno po tihem spoštovali avtoriteto staršev, predvsem očeta, ki je takrat še vedno bil steber zdrave kmečke pameti. Ste se sedaj le spomnili na vašo puberteto, dragi starši?
Razlika med nami, ko smo skušali preživeti to divje obdobje pred nekaj desetletji in našimi najstniki sedaj je, po mojem mnenju, v tem, da najstnike v veliki meri ovijamo v vato, veliko jim nudimo, marsikatero udobje jim je samoumevno, otrok je že skorajda projekt »popolnosti«, ko od otroka pričakujemo, da bo točno takšen, kot smo si ga zamislili, ko smo se zavestno odločali za njega.
A najstnik ni projekt, je živo bitje, ki je najbolj zmedeni osebek na planetu, a na zunaj se dela najbolj pametnega, kreativnega in zrelega.
No, v resnici se v njemu skriva en malo večji otrok. Ker je obdan z veliko preveč informacijami, digitalnimi vsebinami, socialnimi omrežji in ni (še) razvil kritičnosti mišljenja, je seveda vseh dražljajev preveč za mlade možgane. Pasivnost v socialnem smislu, ki je posledica igranja igric ali gledanja filmčkov se odraža v navideznem nezanimanju za svet okoli njega, najstnika. Seveda je odvisnost od spleta zelo nevarna za razvijajoče možgane.
Prav zato je toliko bolj pomembno, da so starši že pred dobrim desetletjem, preden je najstnik postal najbolj pametno bitje v vesolju znali postavili svojo zdravo starševsko avtoriteto. Če jo imajo, bo tudi sedaj najstnik slišal navodila staršev in se jim uklonil.
Pogosto me starši kličete ali pridete v Svetovalnico in opišete tipične pubertetniške znake svoje mladeži. Poslušam vedno s simpatijo, saj res imam rada zmedene mlade ljudi, ki mi znajo povedati, ko se srečamo, tako modre misli in razmišljanja, da jih vedno znova občudujem. Mi odrasli smo to svežino že zdavnaj nekje na poti staranja izgubili, naša mladina pa jo kreira sproti. K odraščanju spada tudi to, da jim občasno možgani delajo na malce drugačen način, recimo mu, bolj odtujen. Reagirajo v nasprotju s tem, kar vi starši pričakujete.
Pri vsem njihovem iskanju mesta v odraščanju jim bodite starši v oporo. Prisluhnite jim, ne sodite njihovega razmišljanja, skušajte razumeti, kaj vam skušajo dopovedati, saj so to res redki, a izjemno dragoceni trenutki.
Naši odraščajoči otroci skrivajo v sebi veliko bogastva misli in kreativnosti, dovolimo jim to izraziti, objemajmo jih, obenem jim dajajmo jasne meje in navodila, kaj od njih zahtevamo in česa pač res ne toleriramo. Sčasoma najstniki odrastejo in se prelevijo v prelepega – metulja.
