Radost je nekaj kar nosimo znotraj sebe, dobesedno je vtkana v naše bitje, kajti v osnovni obliki smo ljudje čista radost. Vse kar se nam dogaja je iz čiste radosti, vse kar zaznavamo in vidimo. Interpretacija našega uma je tista, ki naredi, da se nam vse kar smo in vse kar je zdi drugačno kot radost. Vsak od nas lahko sprevidi, da smo sami pravzaprav narejeni iz čiste radosti, čisto vsak.
Ljudje imamo neomajno svobodno voljo s katero določamo kako bomo oz. kako gledamo na življenje. Vse kar nas obdaja namreč lahko vidimo kot nekaj drugega kot radost in potem bomo tudi vse kar vidimo tudi doživljali kot ne-radost oz. vse kar vidimo bomo doživljali ločeno od sebe. Bolj se približujemo k čutenju neomajne radosti, bolj se zavedamo svoje inherentne povezave z vsem kar je, bolj se zavedamo, da smo mi pravzaprav vse kar je.
Življenje je čudovita stvaritev radosti, ki se veselo igra in izraža na vseh nivojih. Tudi čustva, ki jih zaznavamo drugače od radosti so iz radosti. To, da pa si naš um razlaga to kar čutimo drugače, pa je naša svobodna volja in naša lastna izbira. Rodili smo se namreč v točno takšne okoliščine, ki so nam in nam še vedno omogočajo, da raziščemo vse vidike radostnega izražanja in s tem tudi lastnosti radosti.
Okolje, kjer je človek odraščal je namreč tisto, ki je oblikovalo našo zaznavo sveta na način kot ga pač dojemamo in prav je tako, kajti le skozi svojo individualno zaznavo tega kar vidimo, si lahko izoblikujemo svoje lastno stališče glede radosti, ki nas obdaja. Interpretacija tega kar čutimo se potem prevede v čutne dražljaje, ki nam omogočijo na zelo otipljivem nivoju izkusiti to kar smo si prevedli iz čustev in čutenja, saj potem iz tega ustvarjamo svet v katerem živimo. Dobesedno.
Naše lastnosti, ki so posledica naše interpretacije čustev in občutij pritegnejo v naše življenje ljudi in dogodke, ki nam pomagajo na fizičnem nivoju izgraditi življenje točno tako kot smo si ga predstavljali. A ta predstava je mnogokrat malce drugačna, kot jo imamo v umu, saj ljudje v sebi nosimo mnogo potlačenih interpretacijskih čutenj in čustev in ta so tista, ki se v fizičnem svetu materializirajo najprej. In ponavadi so ta potlačena čustva in občutja tista, ki se nam zdijo oz. so se nam na zavestnem nivoju zdela nesprejemljiva za naše dojemanje tega kar je.
Vse to kar smo zanikali kot naše lastno in kot le eno od manifestacij radosti se nalaga na čisto, brezkončno radost in vedno ko čutimo nekaj, se ponavadi zgodi to, da čutimo te naložene stvari. Te so tiste, ki najprej pridejo do zavesti, čista, brezpogojna radost pa pride na plano le takrat, ko ima prosto pot, da pride na plano.
To se lahko zgodi od prisotnosti nekaterih posameznikov, ki so prišli v naše življenje z namenom, da nam pokažejo prav to radost v nas ali pa v primerih, ko smo že tako daleč notranje naveličani vsega kar nas omejuje, da doživimo dobesedno razsvetljenje na tistem področju, ki nas omejuje. Razsvetljenje o katerem govorim je resnično in nam osvetli določeno pot, ki bo od takrat naprej razsvetljena, če ji bomo to dovolili, a največkrat so to le krajše razsvetlitve, ki nam kažejo na to, kar je pravzaprav znotraj nas, kaj je naš pravi potencial. Dokler razsvetlitev ne postane stabilna, konstantna in nam omogoča, da smo s svojim življenjem svetilnik drugim, da bolje vidijo svoje potenciale.
Obstaja pa ena zelo zanimiva pot, po kateri že vsi hodimo in kjer je v popolnosti od nas odvisno kdaj se bo to zgodilo. Govorim namreč o razvetljenju na področju, kjer si ga pač želimo. Vse kar je potrebno je prevzeti odgovornost za vse kar čutimo in se vedno, čisto vedno odločati, da želimo čutiti, namesto tistega, kar se zdi da čutimo, tisto, kar želimo čutiti.
Pot je sicer morda v začetku naporna, a vedno, čisto vedno lahko spremenimo naš odnos do stvari. Če vidimo nekoga, da trpi, ni nobene potrebe, da mi trpimo skupaj z njim. Lahko ga podpremo, če seveda to želimo na poti iz trpljenja in se nam ni potrebno identificirati z njegovim trpljenjem, da bi vedeli kaj čuti in kaj potrebuje, kajti niti pod razno ne moremo biti prepričani kaj ta človek potrebuje, da več ne bo trpel.
Morda sicer zaznavamo, da bi mu lahko pomagala neka kratkoročna rešitev, a to je le obliž na kislino. Najbolj mu lahko pomagamo, da smo to in da čutimo točno to kar si želimo mi sami, kajti v naše življenje je ta človek prišel točno zaradi tega kar smo mi, kar mi čutimo znotraj sebe ne glede na druge in ne zato, da bi mi bili enaki kot on. Kajti, če smo enaki kot on, potem mu ne moremo pomagati iz tega trpljenja, kajti takrat tudi mi trpimo in ko trpita dva se energija trpljenja samo še povečuje in namesto, da bi ustvarjal trpljenje na Zemlji samo eden, ga ustvarjata dva. Ne rešita pa nič dokler sta v modusu trpljenja.
Kar pa je rešitev v takšni situaciji pa je to, da smo zvesti sami do sebe in da čutimo to kar čutimo oz. želimo čutiti, da bomo dosegli stadij v življenju, ki ga želimo (razsvetljenje?). Naša razlaga sočutja je namreč malo zamegljena. Sočuten namreč ne pomeni, da moraš čutit drugega, da ga boš razumel, temveč pomeni to, da v popolnosti sprejemaš tega človeka takšnega kot je in da v njegovi prisotnosti živiš svojo resnico ter da čutiš sebe v tej svoji resnici točno takšnega kot si. Na tak način boš lahko človeku dosti bolj pomagal, kot s tem da se vpleteš v njegovo zgodbo. Hkrati pa boš na najboljši način tudi pomagal sam sebi, kajti resničnost, ki jo želiš kreirati najverjetneje ni sestavljena iz trpljenja, marveč iz nečesa drugega. Dobro je ne pozabiti, da iz tega kar čutimo v določenem trenutku v naših čustvih in telesih, da iz tega kreiramo našo resničnost.
In torej, kje pa je zdaj ta trditev iz naslova, da radosti nemreč ne moreš pridobiti, temveč jo prebudiš? Ker že vse smo in ker že vse čutimo, večino na podzavestnem nivoju, je torej že vse znotraj nas, vse smo že mi sami. Resnica torej je, da je potrebno le tisto, kar ne zaznavamo, kar je na podzavestnem nivoju le pripeljati na zavestnega, torej prebuditi. In kako to storimo? Z vajo, ki se imenuje življenje. Z zaupanjem in vajo.
