Rak je bolezen, do katere pride zaradi nekontrolirane rasti celic. Poruši se ravnovesje med celično delitvijo in celično smrtjo (med številom celic v mitozi in številom celic, ki se razgradijo ob apoptozi). Celice, ki bi zaradi okvar morale propasti, se začnejo deliti. Izvorna celica je pri podvrstah raka različna. Odvisno, v katerem organu in katerih celicah se omenjeno ravnovesje poruši, tam je izvorno mesto vznika raka. Rakave celice vdirajo v sosednje strukture in se lahko širijo po krvi ali limfi po celem telesu. Tako pride do razvoja zasevkov ali metastaz.
Vzroki za rakavo bolezen so različni in se razlikujejo od posameznika do posameznika. Vsak od nas, ki smo zdravi, nosi v sebi v vsakem trenutku vsaj nekaj celic, ki imajo potencial, da se razrastejo v rakavo tkivo.
Kje je vzrok, da do tega ne pride?
Medicina je v zadnjem času zelo napredovala. Dala je odgovore na številna vprašanja, kaj se dogaja v celicah, da postanejo maligne. Vendar kljub temu vsa dognanja ne veljajo za vse ljudi, ki so oboleli za enako vrsto raka. Od kod razlike med bolniki, ki imajo skorajda identične tumorje? Zakaj pri nekaterih bolezen napreduje izjemno hitro, medtem ko pri drugih lahko traja leta in še takrat morda do razsoja bolezni sploh ne pride? Odgovora na ta vprašanja nam medicina doslej ni podala.
Medicina je čudovita znanost, ki se zelo hitro razvija in res lahko včasih naredi čudeže. A pri tem ostaja večinoma zgolj v obravnavi telesa. Človek pa je veliko več kot le telo. Je celostno bitje – duhovno, energetsko in seveda fizično bitje. S svojimi vrednotami, s svojo zgodovino, pogledi na življenje, programi iz otroštva, duhovnimi usmeritvami, zanimanji in vsem, kar nosi v sebi. Tukaj nastane enkraten podpis vsakega posameznika, tako se izraža edinstvenost vsakega od nas. Tudi vpliv človekove psihe na procese v telesu je že dlje časa poznan. Danes se s to povezanostjo ukvarja psiho-nevro-imuno-endokrinologija, ki povezuje medsebojno povezanost med različnimi organiskimi, hormonskimi in živčnimi sistemi. In najpomembneje, v ta sistem uvršča tudi čustvene odzive, ki vodijo v spremembe opisanega sistema. Tukaj je prišlo do prvega jasnega dokaza, da čustva vplivajo na telo in procese v njem.
Kaj lahko sami naredimo, da (p)ostanemo zdravi?
V letih dela na Onkološkem inštitutu sem se srečala s številnimi različnimi posamezniki in velikokrat tudi z njihovimi svojci. Ob prvem stiku, ko so prišli zaradi novoodkrite rakave bolezni, je bilo najbolj prisotno čustvo večinoma strah. Kar je razumljivo. Rak še vedno velja za bolezen, zaradi katere se lahko umre. Tako je človek soočen z lastno minljivostjo in umrljivostjo. Odpirajo se številna vprašanja, poraja se jeza, občutek krivice (‘zakaj ravno jaz?’), lahko zanikanje ali apatija.
Zelo redki so bili tisti posamezniki, ki so se ob pojavu bolezni vprašali – zakaj? Zakaj je prišlo do bolezni? Kaj mi ta bolezen želi sporočiti?
In od tod se lahko poraja tvornost. Ko človek vzame odgovornost za svoje življenje v svoje roke in objektivno pogleda in prevpraša svoje življenje. Kako je doslej živel? V kakšnih odnosih? V kakšni povezanosti s svojim telesom in svojimi čustvi? Kaj si želi? Ali se ima rad takšnega, kot je? Ravno ta vprašanja so lahko dobra pot do sebe in do razkritja resničnega vzroka bolezni. In to ne velja samo za rakave bolezni. Velja tako za alergije, kronične bolezni, kronične bolečine kot tudi za navaden prehlada. Bolezen namreč ni nekaj, kar pride od zunaj.
Seveda lahko ob energetsko šibkem in ranjenem organizmu pride do okužbe ali katerih drugih obolenj. Vendar človek, ki je postavljen v svoje središče, ki ve, da je del vsega, kar obstaja, bolezni ne ‘rabi’.
Človek, ki živi radostno, zavedajoče in v svoji notranjosti umirjeno, oddaja takšne vibracije, da se nobena bolezen ne more razviti. Tukaj leži orodje, ki niti ni orodje, ampak bolj stranski učinek zavedajočega se Bitja.
Zato je tako pomembno, da se naučimo sprejeti sebe, imeti radi sebe, poskrbeti zase in šele potem za druge. Celotno otroštvo, celo zgodovino, smo bili vzgajani ravno obratno. Poveličevanje trpljenja in nalaganje krivde. Čas je, da se to prečisti in vsak najprej spozna sebe, vzljubi sebe in od tam lahko deluje tvorno v svetu. Brez bolezni, v Ljubezni.
Jana Pahole, dr.med., specialistka internistične onkologije
