Raziskovanje duhovnega potenciala

Kaj ti bo potencial, če ne moreš udejanjiti svojega? Seveda, vsak ima svojega, a kako ga udejanjiti? Je to s tem, da sledimo drugim ali je to s tem, da sledimo sebi, medtem, ko nam drugi svetijo na njihovo pot?

Verjetno nobena od teh opcij ne drži. Svoj potencial moramo najti sami, pa ne samo najti, temveč iti po poti, da ga udejanjimo.

Je že res, da nam drugi kažejo našo pot. Pa nam res ali se samo skozi svojo svetlobo morajo prebijati, da bodo prišli do tja, kamor so sami namenjeni?

OGLAS

Vsak od nas ima svojo svetlobo, kar je res, tako dolgo, dokler svoje svetlobe ne pozabi. Seveda, da jo ima tudi takrat, saj je to njegova lastna svetloba, a kaj se dogaja, če pozabimo sebe, je to, da začnemo potovati v smeri nekoga drugega, pa tega niti en vemo.

Naša luč je edinstvena, vsekakor, a če se obračamo v smeri tistih, ki nam želijo oblikovati življenje, potem ne bomo nikoli videli sebe in svoje luči. In to je včasih zelo prikrito, saj imajo tudi drugi svoje tendence znotraj tega, kar izražajo. Svetloba drugih je njihova in ne naša, vendar pa tega ravno ne vidimo, če smo naučeni, da kar po spisku sledimo.

Zelo je namreč pomembno, da odkrijemo to, kdor smo in svojo lastno tendenco.
Tendenca vsakega od nas je unikatna, kot tudi svetloba. A tendenca je tista, ki nas vleče v smeri luči, ki sveti skozi nas. Če tega ne prepoznamo in silimo v smeri svetlobe drugih, bomo kaj hitro končali tam, kjer so drugi, hkrati pa bomo izgubili sebe.

Pri izgubi sebe ne govorim o tem, da bomo v življenju imeli vse, da bomo služili in počeli tisto, kar prihaja iz naših pljuč, kajti tudi pljuča so del nas in če ne bomo našli sebe, potem nas bodo naša pljuča, oči, noge, um peljali čisto v drugo smer od tiste, kamor bi se naj gibali.

Pa si res to želimo, ali bi le radi potovali tja, kamor smo namenjeni?
To se verjeno vprašanja, o katerih niti dosti ne premišljujemo, saj so zelo zabarikadirana, hkrati pa že tečemo s svojim tokom. A kam?

Vsak od nas mora teči tja, kamor kaže njegova notranja tendenca. Umetnik v umetniške vode, zdravilec v zdravilske, popotnik v popotniške, a če ne negujemo tega, kar nas pelje, potem umiramo sebe, tako na obroke.

Vsak bi rad bil to, kar je, a to je v dandanašnjem svetu skorajda nemogoče, saj nas vsi usmerjajo, od politike, do zdravstvenega sistema, do staršev, otrok ipd. in takrat kaj zlahka zdrsnemo iz svoje poti.

Sicer pa, kaj pa je naša lastna pot?
Je to pot odrešitve? Pot trpljenja? Pot potovanja?

Vsak od nas nosi znotraj sebe svojo vrojeno tendenco, ki je prišla z njim, kot dušna iskra, kot duša, ki želi nekaj izraziti. Pa vendar, tekom življenja, je naša osebnost tista, ki hoče ali prikraja našo notranjo tendenco.
Je že res, da imamo v glavi, včasih, kaj naj bi v življenju počeli, a to je le v glavi. In v čem je razlika?

V glavi je tisto, kar je v osebnosti, torej naučeno, prikrojeno s strani vseh deležnikov v našem življenju. Pa je to res to, kar si želimo? No, večino ne, kajti če je naša glava, telo, občutki, čustva prepolna vsega tega, kamor kažejo zavestne zaznave, nas to kaj hitro odpelje stran od nas samih.

Umetnik kar preneha biti umetnik, slikar, slikar, glasbenik, glasbenik in simfonija življenja se prekine.
Kako torej slediti sebi, svoji notranji luči, brez, da bi škodoval vsem ostalim?

Vsak ima svojo notranjo svetlobo, res. Vsak mora negovati svojo notranjo svetlobo v skladu s tem, da ostane očitna, res. In da bi to lahko počel, jo negoval, kot je to potrebno, jo je najprej potrebno zaznati.
In seveda, vsi mi jo na neki ravni zaznavamo, vsaj dokler smo mali. Na neki ravni, ker niso vse duše, ne osebnosti, ne bitja enako razsvetljena, da bi videla svoj namen.

Nekateri so prišli sem najt svoj lastni namen in ta je težka. Včasih, kajti ljudje rajši sledimo zunanji svetlobi, kot notranji. Notranje se največkrat niti ne zavedamo. In če se je, jo velikokrat začne prekrivati zunanja.
Namen dveh svetlob je, da se obrnemo proti tisti, ki nam največ nudi, res? Narobe!

Notranja svetloba je tukaj, da nas podpira in greje. Je tista, ki nam daje toploto in nam daje občutek, da smo živi, vendar pa je tista, ki se je na neki ravni zavedamo. In če se je zavedamo, to pomeni, da se zavedamo njenega svetenja, ne tega, da smo mi ta svetloba.

Če bi želeli postati ta svetloba, moramo prenehati opazovati stvari iz perspektive, ko jih opazujemo od zunaj.
Seveda se zavedamo obojih misli, saj nam predstavljajo nekaj, kar prihaja v nas, v naš razum od zunaj. Vsaj zdi se tako, saj je to nekaj, kar je osvetljeno z zunanjo svetlobo bolj kot z notranjo. In da bi v popolnosti lahko razumeli sebe, svojo svetlobo, namen in način moramo začeti gledati iz notranje strani.

To sicer počne mnogo prebivalcev planeta zemlja, saj se ukvarjajo s takšno ali drugačno duhovno prakso, ki jim pomaga krepiti notranje zavedanje. A težava je v tem, da je to zavedanje dostikrat omejeno le na opazovanje procesa razmišljanja, čustvovanja ipd.

In kaj je narobe s tem?

No večinokrat se gre pravzaprav za zunanji pogled, za svetlobo, ki prihaja od zunaj. In ko od zunaj osvetli to, kar je misel, čustvo, občutek, potem pač na njo sveti iz strani, kjer le-to opisuje, nikakor pa ni ta predmet, ki ga opisuje.

Vaja je zelo težka, saj smo naučeni, da gledamo skozi odboj zunanje svetlobe, čeprav se mnogokrat zavedamo, da prihaja prav ta luč iz notranje strani. Vendar pa kako umeriti pozornost na notranjo svetlobo?

Težava je pravzaprav v tem, da ta, ki je osvetljen z zunanjo svetlobo, torej um, hoče preusmeriti pozornost navznoter. S tem sicer ni čisto nič narobe, a težava se pojavi, ko se držimo naših uzanc in slepo sledimo pozornosti.

In zakaj ne?

Zanimivo je, da je prav ta pozornost, ki kaže navznoter pravzaprav mnogokrat nekaj, kar je ustvarjeno s strani zunanje luči, torej misli, uma, čutov, občutkov ipd. Edina pot, ki je možna je takšna kot v širnem vesolju. Umerimo se nekaj in potem spustimo. In bolj je natančna naša usmeritev, bolj bomo prišli tja. Vendar pa je težava v tem, da ne vemo natančno kam in ne zaupamo v popolnosti, da nas bo življenje pripeljalo tja.

Seveda nas bo, kaj pa drugega, saj je naša notranja svetloba, kljub vsemu primarna luč, tista, ki prihaja od zunaj pa le sekundarna. Naša vrojena tendenca je navznoter. Vendar pa če z umom, čustvi, občutki ipd. vztrajno vlečemo navzven in svojo pozornost držimo na pecljih uma, potem je naša primarna svetloba zunanja, vsaj tako mislimo.

In ko tako mislimo, je seveda vse kar obstaja le nekaj, kar je zunanje.

Zelo dobra vaja za usmerjanje pozornosti navznoter je meditacija, vendar pa kot budisti pravijo, tudi tukaj je potrebno na koncu ubiti Budo, torej ubiti um, ker če bomo še naprej v meditaciji sledili umu, bomo morda imeli vse vrste vizij bogov, božanstev, raznih nadnaravnih fenomenov, razvili bomo celo siddhije, nadnaravne moči, vendar pa bo vse izviralo iz sveta, ki ni notranji. Notranji luči lahko sledimo samo tako, da postanemo ta luč!
In kako postati ta luč?

Nisem pameten, ne vem, a zdi se mi, da če bomo sledili temu, kar osvetljuje nekaj, na kar gledamo, se tega zavedamo oz. to opazujemo, potem bomo še vedno bolj v zunanji luči, kot notranji. Vendar pa se mi dozdeva, da je ključ v dopuščanju in dovoljevanju, da se vse razvije, kamor se hoče razviti, vključno z mislimi, čustvi in občutki.
Kajti če ne, bomo sicer potovali v smeri teh zunanjih. Težava le bo v tem, da bomo silili, zavirali, bremzali, rinili. In to ni ravno to, kar iščemo, a ne?