Razvoj prisotnosti

Razvoj prisotnosti je ena najpomembnejših stvari v življenju. Naša prisotnost najprej, ko ne živimo zavestnega življenja, reagira, kot pač reagira, pozneje pa se začne skozi življenjske izzive strukturirati, obnašati v skladu s tem, kakšen je tok naše narave.

In zakaj je prisotnost tako zelo pomembna? Prisotnost nam omogoča, da odreagiramo na okoliščine življenja in če je ranjena, če ima potrebo, da se umika ali sili navzven, potem se tako tudi obnaša naša telesna fiziologija, predvsem pa um sam.

Um je tisti, ki odreagira na prisotnost, saj se gre za finejše nivoje zaznavanja, hkrati pa um odreagira na samo prisotnost. Na neki ravni sta zelo prepletena in dokler mu ne omogočimo, umu namreč, da prepozna, da ni nobene potrebe, da sledi prisotnost, so pač naše reakcije spontane. Akcija – Reakcija.

OGLAS

Ko pa začnemo svoj um navajati, seveda pa tudi prisotnost, da sta neodvisna drug od drugega, da vsak deluje za sebe, pa ni več nobene potrebe, da drug drugega rineta. Sicer to v začetnih fazah prepoznave še vedno počneta, a ko se dobesedno osvobodita drug od drugega, komaj takrat lahko pride do popolne ozdravitve na vseh nivojih.

Med tem, ko sta zapletena drug v drugega, drug drugega včasih spodbujata, da odreagirata in se znata zelo dobro zaplesti v neskončen cikel ponovitev, kar seveda vodi v različne psiho-drame, prepire, vojne. Ko pa človek začne zavestno delati na osvoboditvi druge od druge, pa potuje skozi življenje dosti bolj svobodno, kajti to, da se del za delom razpleta, mu omogoča, da postane svobodnejši, svoboda pa mu prinese svobodo pri odločitvah in delovanju.

In zakaj je svoboda tako zelo pomembna (ne govorim o svobodi uma, temveč izražanja na vseh nivojih)? Svoboda človeku omogoči, da se več ne zapleta po nepotrebnem v omejitve ali v tisto, kar bi omejitve lahko ustvarile, temveč z mirnim umom in razsodnostjo na to odreagira.

Vsak človek ima rad, če se lahko odloča svobodno in tako tudi deluje, kljub temu, da je narava današnjega sveta še vedno usmerjena v potrebo in prepletanje. In to je tudi ena karakteristik modernega uma. Čim bolj se prepleta, več boš imel koristi, a ne kakršne koli. Predvsem materialne, čustvene in miselne.

Življenje ujetosti v svetu misli, čustev, potreb, omejitev in zahtev je dokaj težko. In kaj se v takšnem primeru zgodi s prisotnostjo? Prisotnost se umakne in umika se tako daleč, dokler ne pride do nekega notranjega ravnovesja, ki ji ga določa um.

Da, vsekakor smo v ravnovesju, a težava je v tem, da to ravnovesje ni statično, predvsem pa ne tisto, ki nam prinaša notranji mir. In ko se bomo naučili, ne govorim umsko, razvozlati skrivnost življenja, bo naše življenje zares postalo zelo čudovito, bolj kot kdaj koli prej.