“Nikoli se nismo pogovarjali”
Točno tale stavek slišim pri svojem delu tako rekoč vsak dan. Kaj menite, da pove? Vedno se zdrznem, ko mi stranke povejo, da se partnerja med seboj ne pogovarjata, ker se tudi v njihovi družini nikoli niso pogovarjali in sploh ne vesta kaj naj bi s pogovorom delala.
Tole ni pretiravanje. Marsikdo moje generacije, pa tudi mlajši imajo v sebi vzorec, da je partnerski odnos nekaj, kar pač je samo po sebi, dve osebi živita skupaj, pomenita se pomembne stvari na začetku zveze, potem pa vse postane rutina in samoumevnost. Če imata oba partnerja takšen vzorec, sta običajno odtujeno živeča skupaj, nikoli sproti ne razčistita nabranih nesporazumov ali različnosti, temveč vse skupaj pometeta pod preprogo in se delata, da problem ne obstaja.
Zagotovo veliko vas, ki tole sedaj berete, vidite malce sebe v teh vrsticah, kajne? Ker zgoraj opisano je res neverjetno pogosta praksa slovenskih družin. In prav dobesedno mi pove kdaj kakšen par, da sta se začela zavedati koliko neizrečenih zamer, besa in žalosti sta zakopala pod preprogo, s ciljem, da se ne bi spuščala v poglobljene razprave eden z drugim in s tem rušila njun navidezen mir. Kajti pod preprogo začne slej kot prej vreti vse nabrano sranje in sčasoma začne pronicati izpod preproge. Vsaj eden od njiju se ne zmore ali noče več delati, da je vse v redu, da se onadva pa res nikoli ne prepirata in kregata, da so složna družinica in otroka nista priča njunim kregarijam. S tem se običajno tudi hvalita. Mene včasih malce zmrazi, ko mi kak par za uvod pove, da se ne kregata, ker točno vem, koliko imata naloženega nekje spodaj, pa se ne upata pokukati, kaj vse bi bilo potrebno počistiti.
Ko ju začne boleti, oziroma bolj pravilno povedano, ko enega od njiju začne tiščati v prsih in boleti v kosteh vse to, kar ni mogel, upal ali znal sproti povedati partnerju svoje resnice ali lastnega pogleda na svet, se začne navidezna idila rušiti. Potemkinove vasi, se pravi kulise srečnega odnosa se razpirajo, začenja se videvati bolečina, srd, strah, nabrani očitki in nesposobnost realne in konstruktivne komunikacije. Skupni imenovalec zgoraj opisane situacije je stavek »Nikoli se nismo pogovarjali«, kar pomeni, da v primarni družini takole prizadetega partnerja se kot otrok ni naučil izražati svojih čustev, potreb, želja in idej.
Veste, tudi ideje in iskanje novih rešitev za nastali problem v odnosu zahteva razmišljanje izven kalupov, s katerimi se otroke opremi v primarnih družinah. Sama pogosto povem parom, ki se ne znajo ali ne upajo izražati sebe, da se lahko tudi skregata občasno, kar pomeni, da spoštljivo in z argumenti eden drugemu razložita kaj imata na mislih in na srčku, zakaj se eden ne strinja z drugim in kako naj to predstavi. Ker je običajno prva reakcija sogovornika na nekaj, s čemer se ne strinjamo, jeza in dvigovanje glasu, da preglasimo in zastrašimo drugega partnerja, učim, da z mnogo vaje lahko ostanemo v sebi mirni, četudi se s sogovornikom ne strinjamo, pripravimo stvaren odgovor, ki je podkrepljen z argumenti in ko dobimo besedo, ga povemo. Ne deremo se eden čez drugega, ne ponižujemo in ne omalovažujemo besed partnerja. Ponavljam, razpravljamo argumentirano in na nivoju komunikacije, ki izraža zanimanje in iskanje rešitev za nastalo situacijo, ki zahteva resen in poglobljen pogovor.
Upam, da sem vam malce bolje osvetlila mojo mantro, zakaj venomer ponavljam, da je prav primerna in redna komunikacija ključno lepilo dveh ljudi v partnerski odnos. Takšen pogovor je orientiran v iskanje rešitev in ne v poniževanje tistega, ki ima drugačno mnenje.
Ali boste vadili takšne spoštljive pogovore prosim?
Ker vaja dela mojstra. In s tem boste zgled otrokom, da si tudi oni upajo in znajo povedati, kaj jih žuli in tako se začarani krog nepogovarjanja izniči, pa še slišali boste, kako nove in sveže ideje glede odnosov ima vaša mlajša generacija.
