Resnica je nekaj drugačnega za vsakega od nas

Resnica je nekaj drugačnega za vsakega od nas. Da bi lahko dojeli bistvo tega, kar nam kaže, moramo najprej videti, kaj resnica ni.

Resnica je nekaj čistega, jasnega, je nekaj, kar dojemamo kot v popolnosti povezano s tem, kar se vrti znotraj nas kot naša verzija nas samih.

A kaj smo mi sami? Kaj je naša verzija nas samih, če ima vsak svojo resnico?

Naša verzija nas samih je to, kako mi doživljamo sebe.

Lahko, da se doživljamo zelo površinsko, kot npr. to, kako se nekaj čuti, doživlja. Takrat je naša verzija resnice omejena na to, kako se nekaj čuti oz. doživlja.

S tem ni čisto nič narobe, a vsak od nas čuti in doživlja sebe na drugačen način, četudi naj bi obstajali vidiki čutenja, ki so globlji in na kateri smo vsi poravnani. A poravnani s čim?

Kajti, če smo poravnani s tem kako se nekaj čuti, to še ne pomeni, da je naše čutenje, ki je enako čutenju nekoga drugega, dosti bolj resnično.

Poravnani smo s čutenjem kako nekdo drug doživlja svoj svet. Pa je to resnica, ali lahko gre globlje?

Vsekakor lahko gre, saj je to, kako nekdo drug doživlja sebe, neenako temu, kako mi doživljamo sebe, če poslušamo svoj primarni impulz, kaj za nas nekaj pomeni oz. ne pomeni.

Ko začnemo slediti temu, kar je za nas resnično, se postavimo na stran svoje lastne resnice, kar pa ne pomeni, da je resnica nekoga drugega manj vredna.

Seveda ni, razlika je le v tem, da ne poslušamo več impulza, kaj njemu, za njega oz. mene veli njegova resnica, temveč poslušamo sebe, kaj za nas pomeni nekaj, kar je res za nas same.

Prenehamo torej slediti resnici, ki jo druga stran smatra za svojo verzijo resnice, in sledimo svoji. Medtem, pa se zgodi razcep med mano in njim, kot bi mnogi to pomislili, temveč se zgodi stapljanje.

In to ne z njegovo resnico, temveč nas z našo lastno, kar pa ne pomeni, da njegova resnica ni veljavna – zanj! Ne pa več za nas.

Vsaj v celoti ne.

Se pa dogaja, da so nas drug navajeni dojemati na način, kjer podpiramo njihovo verzijo njih. In takrat, ko se spremenimo, ko prenehamo slediti drugim, se nas drugi včasih odpovedo, prenehajo z nami komunicirati ipd.

Torej iz dveh verzij resnic, ki sta poravnani, nastaja samo moja, ki pa več ni poravnana z njim!

Naše potovanje po svoji resnici kaj hitro najde svoj obrat, če sledimo sebi.

To, da najde svoj obrat, ne pomeni, da bo lažje, ker v začetku najverjetneje ne bo. Bo pa potem, ko ujamemo svoj ritem.

Prej smo namreč bili uglašeni na ritem drugih. In ta ritem nas je razglaševal.

Včasih celo do te mere, da smo prenehali biti mi mi.

Učenja, mnenja, potrebe, želja drugih so lahko zelo velik kontaminant, saj če/ko njihova resnica kontaminira našo resnico, ne zmoremo, da bi hodili po svoji poti, tako dolgo, dokler se oprijemamo resnice drugih.

Torej, videti svojo verzijo resnice je pomembno.

Še posebej to prihaja do izraza, ko se nekdo konstantno postavlja nad tebe, češ, da je njegova resnica bolj pomembna, čista, sladka, se boljše čuti, govori, ipd.

Se razlika že opazi?

Ne, če pa gremo še globlje, pa ne govorimo samo o umskem dojemanju nečesa, kako bi se moralo čutiti za druge, temveč za to, kako bi se nekaj morali dojemati na ravni bitja, kot Jaz sem. V trenutku namreč, ko hodimo za drugimi, dajemo drugim potrditev, jih častimo ipd., sami pa ne vidimo, da se gre pravzaprav za prevzemanje tega, kar sami skanalizirajo, izrazijo kot resnico, za samosabotažo.

To sicer ne pomeni, da je vedno tako!

A bolj začenja človek hoditi po svetu svoje resnice, manj želi biti pomešan z drugimi. To pa pomeni tako čustveno, kot mentalno, kot čutno, ali kot izražanje, verovanje ipd.

Ločiti sebe od drugih, je moč na več načinov. To je samo eden. In vsekakor učinkovit. Ker če ne začnemo ločevati nekaj od nečesa, kar ne “vibrira” znotraj nas samih, potem bomo vedno hodili po poti tistih, ki pravijo, da imajo prav.

Videti sebe je zelo pomembno. Le ko hodimo po življenju sami skozi svoje težave, lahko vidimo kaj je res za nas.

Vsekakor je zelo prijetno, da nas drugi kaj naučijo, nas kam usmerijo. In tudi to je super, če to, kar imajo drugi za povedati, rezonira z nami.

Težava pa nastopi, če ne.

Takrat je dobro preveriti svojo resničnost, in začeti odkrivati to, kar je za nas koristno.

Mnogokrat drugi želijo, da sledimo njihovim agendam samo zato, ker je tako pač vedno bilo, ali so navajeni na določen izraz, ki jim služi.

Pa je to naša resnica, ali ni?

Tudi Veliki Buda je rekel, “Vse kar povem, najprej preverite. In če ne drži za vas, sledite sebi!”

Posamezniki, ki silijo, da jim sledite samo zato, da se bodo potem dobro počutili, kljub temu, da se resnica, ki jo izgovarjajo kot svojo resnico ne služi, so hipokriti, ki želijo, kar pač želijo.

Nihče nima pravice hoditi po vas samo zato, ker on vidi globlje. To pa še ne pomeni, da vidi globlje za vas same.

Resnica samo je, in nemogoče jo je ubesediti, niti ne v lastne misli, kajti takrat je to le resnica, ki govori z našimi mislimi. Je pa onstran vseh konceptov, misli, čustev, občutkov.

Resnica je nekaj, kar se ne da ubesediti. Kajti če jo nekdo želi ubesediti, se izgubi v sami interpretaciji večino tega, kar nam resnica govori.

Izgubi se tako v čustvih, občutkih, idejah, konceptih, svoje pa pristavi še izraz tistega, ki to, kar naj bi bila resnica izraža.

Resnica je notranje stanje posameznika, nikakor zunanje.

Je pa zunanje, ko jo izraža kot resnico, a takrat ne kot popolno, če sam ni povezan z njo na pravi način.