Resnica je vedno resnica

Naš um se vedno zaveda resnice. Zase vedno ve povedati, če je nekaj za njega res, ali ni res. A le za njega.

Naša resnica, torej tega, ki um opazuje, je dosti širša, saj se obeh polov zaveda.

OGLAS

Četudi prihaja signal za nekaj, kar je za nas res iz našega ega, ali iz nečesa višjega, na to um odreagira. V primeru, da se gre za laž, to zavrže, če lahko, medtem, ko se gre za resnico, no, tukaj pa se stvari malo zapletejo.

Naš um je naučen, kaj naj bi bila resnica.

Vse to, kar doživljamo, srkamo v sebe. Dotika se naših misli, naših čustev, občutkov ipd. In tiste, ki so nam všeč naš srkalni mehanizem posrka kot dobre interpretacije. Medtem, ko tisto, kar nam ni všeč, kot slabe.

Dobro je biti pozoren, da se gre za srkanje interpretacij, ne resnice.

Naša čustva nam bodo potem, ko se bomo spomnili tega, kar je absorbirano v nas, podali interpretacijo tega, kar naj bi za nas pomenil sedanji trenutek.

A nismo zaradi tega tu. Tu smo, da doživljamo sedanji trenutek neposredno, takšen kot je.

Vedno, ko se zanašamo na interpretacije uma, in to počnemo večino časa, saj smo naučeni kako deluje svet, kako čustvovanje v svetu, kako premišljevanje v svetu ipd. Vse kar vsrkamo v sebe in ni popolni impulz resnice, gre v naš celični in dušni spomin kot nekaj, kar nismo mi. In potem to, kar nismo mi, ves čas izigravamo kot svojo resnico.

Naš ego so naše osebne, sebične ipd. potrebe, ki so fokusirane na to, kar je pomembno za um, ne za impulz resnice, ki prihaja od nekje onstran uma. Vsi jo lahko zaznamo.

To je način kako delujemo v življenju.

Resnica je za nas subjektivna stvar. In zaradi te subjektivnosti, jo včasih interpretiramo tako, drugič spet drugače. Resnica ni interpretacija in prav zaradi tega imamo v sebi, v svojem umu, delovanju ipd. konflikt sami s sabo. Želimo narediti nekaj, znotraj nas nam pa govori občutek, impulz resnice, da naj ravnamo drugače.

Ta impulz resnice je tako tih, da če smo navajeni umovati, torej se ukvarjati z naučenimi resnicami, da ga ne slišimo.

V bistvu sploh ni tih. Je kar je, torej resnica. A če smo vajeni na naučeno resnico, torej na interpretacijo kakšno je življenje, kako naj izgleda, kako naj se obnaša, nas ravno to, kar je neposredno namesto posrednega, ne zanima.

Zato ji pravimo, da je tiha, glasna, bruhajoča ipd.

Resnica je vedno le resnica in ni pogojena z družbenimi gibanji, obnašanjem, s pretvezami, interpretacijami.

Večina ljudi se sploh ne zaveda, da se da komunicirati s svetom brez misli, občutkov, idej, konceptov ipd. V glavi imajo non stop prisotne misli, čustva, občutke, ideje. To je nekaj običajnega za njih.

A ko odkriješ svet, kjer si lahko bolj neposreden, kjer misli izgubijo svojo potrebo, da si na njih osredotočen, kjer čustva izgubijo potrebo, da se jih čuti ipd., z lahkoto opaziš, da si bil prej ujet v neki sanjski svet, ki ni bil to, za kar se je imel.

Resnica je vedno resnica.